(KOMENTAR) Priložnosti za (novo) življenje

Čakam, da nekdo umre. Tako brutalno iskreno je novinarski kolega odgovoril na vprašanje, kako je. Čaka namreč na presaditev jeter, na ustreznega darovalca oziroma na organ, ki ga bo nato njegovo telo sprejelo. V Sloveniji vsako leto s transplantacijami 120 ljudi dobi novo priložnost za življenje. Glede na golo statistiko opravljenih transplantacij in uspešnosti zdravljenj nam kot državi v evropskem prostoru pri tej problematiki dobro kaže. A vendarle je med 85 odstotki ljudi, ki (načelno) podpirajo darovanje, v nacionalni register opredeljenih darovalcev vpisan le en odstotek prebivalcev. Sicer se resda tudi po smrti še zmeraj relativno visok, 80-odstotni delež svojcev odloči dati soglasje k darovanju, a strinjanje torej vendarle ni povsem samoumevno.

Zmeraj je treba gledati drugo plat (uspešne) statistike. Na to, da po podatkih zavoda Transplant Slovenije v Sloveniji na zdravljenje s presaditvijo organa čaka okoli 200 bolnikov, 13.276 oseb je na skupnem čakalnem seznamu držav Eurotransplanta. To pomeni toliko individualnih zgodb, stisk. Bolezni je treba nadeti obraz, pomembno je povedati svojo zgodbo, o tem, da se nekaj premakne, dotakne ljudi, pravi priznana hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić: "Ko sem sama pisala o svojih zdravstvenih težavah, sem naletela na veliko hvaležnosti. Tudi in predvsem od neznancev." Razmišljanjem o svoji bolezni, bolečini, tudi o tem, zakaj se nekdo odloči darovati neznancu ledvico, v njenem primeru je šlo za živo darovalko, je pisala v svojih literarnih delih. Do odgovora, kdo so ti ljudje in zakaj se za to odločijo, ni prišla. Skupnega imenovalca nimajo.

Ker smo ljudje v osnovi precej leni, ležerni, dokler se nas nekaj osebno ne dotakne, bi bilo treba postopek vpisovanj med darovalce še bolj približati ljudem, razširiti na različne skupine ob raznih priložnostih. Na včerajšnji dan krvodajalstva, ko so prostovoljci Rdečega križa Slovenije spodbujali k rednemu darovanju krvi, je bilo mogoče oddati tudi interes za vpis med darovalce. Prav je, da se oboje povezuje, tudi z darovanjem krvi pomembno rešujemo življenja. Toda krvodajalci so že tako solidarni, se zavedajo pomena lastnega angažmaja za druge, za skupnost in v veliko primerih so obenem že vpisani v register darovalcev organov. 

Tradicija dobrodelnih odvzemov krvi z vsemi vzponi in padci, manjšimi in večjimi interesi med krvodajalci, gre neprekinjeno naprej že od leta 1945. Kljub vse večjemu individualizmu med ljudmi, kljub padcu vrednot in avtoritet. Tudi pri darovanju organov se bodo številke gotovo še krepile. Optimizem budijo mlajše generacije, ki jim pogovor o smrti, minljivosti morda ni več takšen tabu. Svoj delček k mozaiku pa s tem, da "boleznim dajemo obraz" s tem, ko popisujemo zgodbe oseb, ki so jim drugi z darovanjem bodisi krvi bodisi organov podaljšali življenje, prispevamo tudi mediji. V zahvalo za širjenje informacij o tem pa tudi, ker se kot kolektiv udeležujemo krvodajalskih akcij, česar je v podjetjih prav tako vse manj, smo včeraj pri Večeru prejeli kar dve zahvali, od mariborskega območnega odbora Rdečega križa Slovenije in Centra za transfuzijsko medicino UKC Maribor. Hvalevredno. Ker danes tudi zahvale, pohvale, ko nekdo naredi kaj dobrega, niso več samoumevne.