(KOMENTAR) Prvaki zime

Resda v preteklih dneh nismo polnili lokalov, zganjali nacionalne evforije in se kolektivno trkali po prsih kot južni sosedje (in drugi nekajkrat večji narodi). Slovenije pač ni bilo med 32 državami, ki so se udarile za primat najboljše v najpomembnejši postranski stvari na svetu. Morda pa čez štiri leta, ko se tekmovanje razširi na 46 udeleženk. A kot se spodobi za športno deželo, ki v razmerju med številom prebivalcev in olimpijskih medalj v tem tisočletju redno zaseda vodilna mesta, brez superuspešnega zimskega vikenda ni šlo. Kot uči zgodovina, je itak bil le vprašanje časa.

Čeprav v slovensko ozemlje sega le majhen košček Alp, v dolinah preostale Slovenije pa se belega božiča več niti ne spomnimo ter se namesto zimskih pnevmatik vedno bolj odločamo za celoletne, smo še vedno pravcata velesila v zimskih športih. V nekaterih panogah po zaslugi dodelanega sistema, v drugih zavoljo neutrudnih entuziastov. Kakorkoli, v konkurenci športnikov iz bogatejših, večinoma severno ležečih dežel naši zimski športniki pogosto dokazujejo, da denar ni vse in da so lahko tudi z bolj omejenimi finančnimi in kadrovskimi sredstvi več kot le enakovredni. Da sodijo v sam svetovni vrh.

Ilka Štuhec še dandanes v Sloveniji ne more trenirati na smukaški progi, Glorio Kotnik so celo nekateri funkcionarji na domači smučarski zvezi že odpisali … A ta vikend sta stopili na oder za zmagovalke v svetovnem pokalu. Ilka prvič po letu 2019, Gloria celo prvič v 16-letni karieri, po kar 141 odpeljanih tekmah. Obe sta se že spogledovali s koncem kariere, obe preživljali kalvarijo s hudimi poškodbami kolena (v to skupino lahko uvrstimo še skakalni šampionki Uršo Bogataj in Emo Klinec), obe sta se vrnili predvsem z močno podporo družine. Darja Črnko že dolgo ne šteje več denarja (in živcev), ki ga je vložila v kariero hčere Ilke, Gloria Kotnik je zdaj celo že sama v vlogi starša; mladim mamam dokazuje, da je ob vseprisotnih zvedavih dveletnikih mogoče biti celo (trenutno) najboljši na svetu. Hvala, ati, hvala, stari starši, nevidni tvorci uspeha.

Vse solze, ki so se skozi leta treningov in rehabilitacij prelivale od razočaranj in bolečin, so se junakinjama vikenda končno ulile še od sreče. Zmag se bo malodane počasi že navadil tudi Anže Lanišek, s tretjo letošnjo napoveduje kandidaturo za kristalni globus. Na stopničke so letos že stopili tudi Urša Bogataj, Žan Kranjec in Tim Mastnak, malo je zmanjkalo Niki Križnar, Emi Klinec, Anamariji Lampič, Ani Bucik, Žanu Koširju, Jakovu Faku, Evi Urevc … Slednjim igra stotink in sekund še ni šla na roko, brez kančka sreče pa v športu seveda ne gre.

Zimska sezona se je komaj dodobra začela, vrhunci in domače tekme za svetovni pokal (oziroma nordijsko svetovno prvenstvo) sploh še niso prišli na vrsto, pa se uspehi v slovenskem taboru že pospešeno nabirajo. Ni dvoma, čez leto dni bodo v množici presežkov spet neizogibne polemike, zakaj s(m)o novinarji za športnika leta izbrali tega in zakaj ne tistega - četudi gre za najpopularnejšega športnika v zgodovini države ali serijskega svetovnega prvaka. Ne razdvajajmo, navijajmo. Že naslednji vikend spet.