Računi za afero sodna stavba, ki je v zadnjem času najbolj stresla politični prostor, prihajajo in bodo še prihajali, tudi z zamikom. Zadnja merjenja javnega mnenja, ki seveda imajo svoje omejitve in v politiki ne morejo predstavljati zveličavnega kompasa, so po padcu SD zabeležila tudi kopnenje podpore vladajoči Svobodi in Golobovi vladi. Aferaška greznica, ki jo je odprl nakup nepremičnine na Litijski cesti, se ne bo zaprla sama po sebi, ko bo na čelo pravosodnega resorja prišel novi šef/inja. Zgodba - vanjo ni (bilo) vpeto le pravosodno ministrstvo, ampak vsaj še finančno in nenazadnje ministrski zbor, ki je nakup potrdil - je nadaljevanka iz Avgijevega hleva sistemske korupcije (po slovensko). Ponudila je nove nastavke za predvolilni protinapad SDS, a kajpak z močno pokvarjeno kredibilnostjo zavoljo njihovega lastnega "sijajnega" korupcijskega dosjeja. A premier Golob jo lahko "pod kontrolo" spravi le, če bo na koncu potegnil poteze in konsekvence, torej denimo resne sistemske varovalke pri teh poslih in pri vzvodih od ljudi nevoljenih strankarskih generalov, ki so prevodnik lobijskih interesov.
O nujnih zmagah in mlinskih kamnih
Golob je v aferi, z mino v roki in korak vstran od vrelišča, pustil, da je tekla kri. A kaže, da tudi njegova. Reduciranje medijske (vse)prisotnosti z začetka mandata, ki je napihnila pričakovanja, po tekočem traku rojevala napovedi reform in časovnic, kar se je vladi nato vračalo kot bumerang, je bilo umestno. A umikanje ni strategija, lahko je le začasni taktični manever, sploh če v ozadju tečejo politični procesi in se sprejemajo odločitve, ki bi zmogle rehabilitirati nizko zaupanje. Oslabljena vlada lahko neusmiljene trende obrne le, če v političnem prostoru prevzame iniciativo - tempo politične debate trenutno diktira Janša -, postavi jasne prioritete in zažene njihovo operacionalizirano izvajanje. Resnejših znakov v tej smeri ni. V zadnjih tednih so premiki v strukturi oblastne hierarhije v ospredje potisnili Klemna Boštjančiča, finančnega ministra, ki je postal podpredsednik vlade. Glede na dosedanjo politično prakso je nenavadno, da finančni minister, sploh s tako zahtevnima projektoma, kot sta plačni sistem v javnem sektorju in davčna reforma, toliko nastopa v dnevnopolitičnih temah. A je kljub manku obvladovanja politične obrti pokazal več treznosti in prepričljivosti od drugih dosedanjih poskusov Svobode, da poleg predsednika vlade usposobijo še nekoga, ki je kos duelom z veliko bolj izkušenimi politiki, ki jih tozadevno ima denimo SDS. Spomnimo: leto nazaj je bil Boštjančič, ko je premier javno sesul davčno reformo in dal odžagati državnega sekretarja Tilna Božiča, označen za amputiranega politika. Zdaj je uspešno izpeljal izdajo ljudskih obveznic.
Četudi ima vladna posadka s komuniciranjem politik in dosežkov kar naprej težave, to ni prelomni problem. Povejmo preprosto: vlada bi morala sestaviti zgodbo, v kateri bodo ljudje naposled prepoznali smisel in reševanje težav njihovega vsakdana, torej da bo njihovo življenje boljše. "Vrhunski menedžer" bi moral prepoznati trenutek, ko nujno potrebuje kakšno zmago. Trenutna politična atmosfera gre namreč v druge smeri. Nadaljevanje (vsebinskega) prostega teka, ki stopnjuje vtis, da se (vladajoča) politika v kaosu ukvarja sama s sabo, bo v kombinaciji z evropskimi volitvami - te bodo tudi izrekanje o vladi! - neovrgljiv mlinski kamen za Golobovim vratom. Janši v takšni konstelaciji v resnici ne bi bilo treba veliko delati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
