Medijska hiša Večer - letos maja bomo praznovali 79. rojstni dan - nagrado Bob leta podeljuje že 25 let. V resnici je to dolga doba, sploh ker je tempo v novinarstvu neizprosen, hiter, dinamičen. Medijsko okolje se je v tem času močno in nepovratno spremenilo, občinstvo ima povsem drugačne navade in zahteve. A tako kot ostajajo temeljni postulati novinarstva, na katerih ta poklic (ob)stoji ali pade, še vedno enaki, se ni spremenila niti osnovna ambicija akcije Bob leta. Bob leta je praznik besede in njene moči, a obenem odgovornosti (sploh pri njeni javni rabi). Je festival misli in mišljenja, je naš pospešek javni uporabi razuma. Je naša zaveza, da kot časnik, kot medij ohranjamo prostore svobode, odpiramo odre in na njih postavljamo mikrofone, pred katerimi se zvrstijo zelo različnih sogovorniki. Ni odveč znova ponoviti: bobi so neposredni, lahko celo neprizanesljivi, ne olepšujejo. Lahko bolijo ali vznemirijo. Prebiramo in izbiramo jih zato, da bi o njih debatirali. Z njimi se ni treba strinjati, o njih lahko polemiziramo. 

To velja za vsakega od dosedanjih zmagovitih ali nominiranih bobov - nekateri so postali celo kontroverzni ali pa so zakuhali celo kakšno afero. A Bob leta je demokratični forum, uredništvo vsak dan izbere eno originalno izjavo iz vsebin, ki smo jih pripravili, deseterico na koncu leta postavi v izložbo. Da o njih glasujejo naši bralke in bralci. Kot volivci imajo vedno prav. Tudi če se zmotijo, je nadaljevanje prastarega rekla. Tudi o najnovejšem bobu Bojana Lunežnika so včeraj nekateri že na veliko razpravljali. Kar je dober znak. Nismo mi tisti, ki ga bomo dodatno interpretirali in pojasnjevali, postavljali v kontekste, ki bi komu bolj ali manj ustrezali. Bob je svojevrstna in svojeglava medijska sorta, kot takšnega ga bomo negovali. Predvsem pa bobi niso kakšen ekskluzivni klub; med bobovce se uvrščajo tudi tisti, ki sicer so nemalokrat daleč od medijskih žarometov. Zmagali so tudi že takšni, ki so odmevali iz pozabljenih delov družbe. Ko se ozremo nazaj, vidimo, da pestra deseterica vsakoletno izbranih, ki kandidirajo za nagrado, nemalokrat zelo natančno povzame in podčrta zeitgest, duh časa, v katerem so zrasli. Kot družba se moramo zavedati pomena skupnega dobrega in skupnosti, a moramo imeti pogum, odločnost in samozavest, da v njej stopimo v prve vrste in se izpostavimo, ko je treba, ko znamo in zmoremo. Pomembno je, da znamo ploskati tudi drugim, dobrim, odličnim. Ob več let trajajočih ujmah sovražnosti, hrupu povprečnosti, inflaciji cenenosti in trivialnosti si želimo predvsem, da se močna, odločna javna beseda ali akcija ne bi umaknili navalu tistih, ki veliko govorijo, a imajo malo povedati, pokazati ali narediti. 

Večer ima dve tradicionalni akciji, ki želita ohranjati in trenirati našo mentalno kondicijo. Ob bobu leta je tukaj še večernica, nagrada za najboljšo otroško in mladinsko literaturo. Ljudje, ki berejo, lahko tudi mislijo. Ljudje, ki mislijo, lahko govorijo pametne stvari, imajo mnenja. Te lahko ponudijo v (javne) diskusije, premišljevanja. Predvsem pa niso lahek plen popustov, lažnih mesij, ki so okužili politični in javni prostor, prvakov manipulacije in laži, ki so postale zelo razširjena disciplina tudi v Evropi. Ostanimo budni državljani. Branimo javni prostor. Da bomo v njem lahko čim večkrat rekli bobu bob.