(KOMENTAR) Senca

Vreme je vselej priljubljena, na videz lahkotna in nekočljiva tema za pogovor. Nikoli se ne ustavi. Ker narava se ne ustavi. Vroče je. Nenadoma hladno, nevihtno, močno deževno. Konstantno spremenljivo. Dinamika podnebnih sprememb je že nekaj let konstanta, odraža se v obliki različnih ekstremov, čeprav se je še vedno ne jemlje resno in se ji ne posveča dovolj pozornosti. Tisti, ki kreirajo svet in vlečejo odločujoče poteze, se zatekajo k starim, rokohitrskim metodam in neustreznim rešitvam. Vztrajajo v ozki, antropocentrični filozofiji, češ človek je nadbitje, nič takšnega, če množično izginjajo rastlinske in živalske vrste. Kot da ne vidijo rdečega alarma in ne razumejo pomembnosti biotske raznovrstnosti.

Čeprav strokovnjaki znanstveno in praktično dokazujejo, da je prav biotska raznovrstnost tista, ki nas lahko zaščiti v podnebni krizi. Da zeleno in trajnostno ne moreta biti več mrtvi črki na papirju, obteženi s senco dvoma. Senca naj pada na mesta, trge in ulice. Dobesedno, gosto, povsod. Vsi vemo, kako imenitno je pod krošnjo drevesa piti kavo, delati ali lenariti. Poleti v senci, pozimi v zavetrju. Meritve kažejo, da je v senci lahko za deset in več stopinj Celzija hladneje kot na površini, razbeljeni od sonca. Z drevoredi, parki, travniki, vrtovi, gredami in živimi mejami pa je poleg temperature mogoče izboljšati tudi akustiko oziroma zmanjšati (prometni) hrup.

Aktualna pobuda Za žive meje, ki jo Mreža za prostor naslavlja na slovenske občine, je majhen, a dober primer. Preprost način ograjevanja prostora ohranja biotsko raznovrstnost, ustvarja ugoden življenjski prostor in dviga odpornost okolja proti posledicam podnebnih sprememb. Hoditi mimo žive meje je gotovo bolj prijetno kot mimo zidanih in betonskih ograj. Vendar se županstva na idejo odzivajo slabo, počasi.

V poglavje biotske raznovrstnosti bi lahko uvrstili tudi nedavni pogovor Hortikulturnega društva Maribor o raznolikosti dreves v Mariboru. Najstarejše tovrstno slovensko društvo, ki deluje od leta 1869, ima zanimivo zgodovino. Priča o nekih drugih, klimatsko manj problematičnih časih, vendar z zelenim in modrim odnosom do prostora, kakršnega danes v Mariboru (in še kje) doživimo izjemno redko. Takratna lokalna oblast se je močno zavedala pomena zelenih urbanih površin in se je v tej smeri tudi angažirala. Odkupila je namreč vsa zemljišča, ki zaokrožujejo mariborski Mestni park, in zasadila območje. Več kot 150 let kasneje je park s 150 vrstami dreves še vedno bogato, pomembno zatočišče meščanov in regulator klime. Čeprav skrb zanj ni vzorna in bi lahko bila boljša. Ekipa župana Saše Arsenoviča ga je obnovila delno in z nefunkcionalno opremo (zlasti neudobnimi klopmi), denar za nadomeščanje starih, bolnih dreves pa je neresno iskala pri donatorjih. Kar smo doživeli tudi večerovci. Ko smo zaposleni Večera kot samoorganizirana skupina lani zbrali denar za sadiko v Mestnem parku, ker smo želeli prispevati v skupno dobro, so občinski uradniki zagnali tako tog, apatičen birokratski stroj, da se je zgrnila senca in je donacija splavala po vodi. Naj bo senca raje tam, kjer bolj koristi.