Robert Golob je bil po dolgih osemnajstih letih slovenski premier, ki ga je v Beli hiši gostil ameriški predsednik. Seveda drži, da bo Joe Biden formalno predsednik zgolj do januarja. Spričo mrtvega predvolilnega teka obeh glavnih kandidatov za njegovo nasledstvo, Donalda Trumpa in Kamale Harris, tik pred volitvami ne moremo napovedati, koliko kontinuitete bo obdržala novoizvoljena oseba. Prav tako ne moremo vedeti, ali bo nova administracija obdržala kurz ameriške zunanje politike, ki je že zdaj popolna kontroverza, če naj ostanemo blagi, ali pa bo vse le še hujše. 

Torej je Golobov obisk v Beli hiši pri Bidnu dva tedna pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v prvi vrsti simbolično dejanje. Pravzaprav je Golob unovčil poletno sodelovanje Slovenije pri največji zgodovinski izmenjavi zapornikov med zahodom in Rusijo po koncu hladne vojne. Slovenija je prispevala dva ruska vohuna, ki sta bila pri nas tik pred izpustitvijo obsojena na zapor točno toliko časa, kolikor sta preživela v priporu, namreč leto in sedem mesecev. Le redki smo tedaj privzdignili obrvi in se vprašali o neodvisnosti sodne oblasti pri nas. No, se pa je zato lahko domov vrnilo več Američanov, ki so bili po Bidnovem prepričanju v Rusiji in Belorusiji krivično obsojeni in zaprti. Med njimi je bil tudi ameriški novinar ruskega porekla Evan Gershkovich, s katerim se je Golob srečal ob zasedanju Generalne skupščine ZN v New Yorku septembra.

Verjetno bi bili v Sloveniji mnogi mnogo bolj veseli, če bi si Golob povabilo k predsedniku ZDA prislužil, denimo, s svojim hrabrim nastopom na omenjenem zasedanju. Tam je z dlanjo ogorčeno tolkel po govornici in odločno zahteval konec vojne v Gazi in vrnitev talcev. Vendar pa tako Golob kot Biden verjetno vesta - kot so opažali opazovalci -, da je bil ta nastop bolj namenjen domači, slovenski javnosti, šokirani nad letom dni nezaslišanih zločinov Izraela nad Palestinci. Od tedaj je Izrael bolj kot ne nemoteno, kljub velikim besedam Goloba in priprošnjam Washingtona, naj bo civilnih žrtev čim manj, začel v Libanonu še eno krvavo rihto. 

Leta 2006 je bil v Beli hiši pri predsedniku Georgeu Bushu ml. tedanji premier Janez Janša. Pred njim je v znamenito Ovalno pisarno z istim predsednikom in še prej z Billom Clintonom sedel Janez Drnovšek. Največja ironija pa je, da si avdience pri ameriškem predsedniku ni mogel izposlovati naš najbolj proameriški premier in predsednik vseh časov Borut Pahor. In kakšne nespodobne akrobacije je bil počel za ta sveti gral svetovne diplomacije. Razkril jih je Wikileaks s ponudbo Američanom, da Slovenija za 20 minut njegovega fototermina pri Baracku Obami sprejme kakšnega zapornika iz zloglasnega Guantanama. Na koncu je Pahor kot otrok dobil tolažilno nagrado: sprejem v Beli hiši pri podpredsedniku ZDA. Obama se ga je usmili in mu le stisnil roko, ko je šel mimo.

Pa vseeno. ZDA bodo še nekaj desetletij najpomembnejša država sveta. Na obisku so pogovori tekli o glavnih nevralgičnih točkah sveta, pa o kibernetski in energetski varnosti - menda sicer ne o gradnji JEK 2, dokler se Slovenija za to zares ne odloči -, o sodelovanju v vesolju, a ne le z Naso, pač pa tudi z vse bolj prodornimi zasebnimi podjetji, kot sta SpaceX in Amazon. Vsekakor obisk v Beli hiši kaže, da Sloveniji nekako le uspe navigirati v geopolitiki. Da naši politiki ne hodijo zgolj v Moskvo, kot nekoč, ali pa v Peking, kot po novem.