Boris Jaušovec
Ameriški kongres je vendarle potrdil - in jutri bo to brez večjih težav storil še senat - izdatno, predvsem vojaško pomoč tujini, v višini kar 95 milijard dolarjev. Ukrajini, kjer so se lomila kopja, bo pripadel levji delež 61 milijard dolarjev, Izraelu prav tako vrtoglavih 26 milijard in še 8 milijard po večini za Tajvan.
Sledite denarju! To je hollywoodska maksima, po kateri sedaj vidimo, kje v svetu si ZDA želijo nadaljevanje konfliktov, spopadov in vojne. Pustimo tokrat Ukrajino in Tajvan nekoliko postrani. Ukrajino zato, ker tam vojni po več kot dveh letih ni videti konca zaradi Rusije in zaradi ZDA, pri čemer so Ukrajinci vse bolj žrtvena jagnjeta. Tajvan pa zato, ker tam vojne (še) ni oziroma bi ameriško pomoč otoku za zdaj lahko jemali zgolj kot ukrep za odvračanje kitajske odločenosti.
Vojaška pomoč Izraelu iz ZDA je pač contradictio in adiecto. Namreč, če naj vzamemo resno ameriške besede, ki jih v današnjem intervjuju za Večer ponovi pomočnik državnega sekretarja Antonyja Blinkna, pristojen za evropske in evrazijske zadeve, James O’Brien, da si s Slovenijo ... "glede Bližnjega vzhoda delimo več skupnih ciljev, oboji želimo, da se nasilje ustavi. Pri tem smo bili zelo odkriti, da mora Izrael končati nasilje in dovoliti, da zadostne količine hrane, zdravil in druge humanitarne pomoči prispejo do prebivalcev Gaze. Prav tako glede tega, da je treba doseči rešitev dveh držav." Čemu torej Izraelu, ki bombardira že pet držav, poleg Gaze oziroma Palestine še Libanon, Sirijo, Irak in Iran, dodatna pomoč?
A nekaj upanja je. Izrael na iranski Isfahan ni udaril z vso silo. Iran, ki ga ima zahod za malopridno državo, pa še ne kaže, da bi se spet utegnil maščevati. Razum se kdaj pa kdaj na srečo pojavi tam, kjer ga mnogi na zahodu v svoji zaslepljenosti ne pričakujejo. Ni dvoma, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu z napadom na Iran skušal predvsem odtegniti oči svetovne javnosti od svojega morilskega početja v Gazi. Videti je, da se vse bolj zaveda pritiska nase, da naj genocidno vojno zoper Palestince konča. Gotovo se tega pred volitvami vse bolj zaveda tudi Bidnova administracija. Sicer javno Izraelu daje pomoč, zasebno pa od Netanjahuja vendarle terja končanje vojne. To se kaže ne le v šibkem izraelskem udaru na Iran, pač pa še v Netanjahujevem oklevanju s kopensko ofenzivo na Rafo, ki jo sicer Izraelci vseeno vsak dan tolčejo iz zraka.
Vendar, kakorkoli obrnemo, se nam izrisuje podoba dvolične zahodnjaške politike z ZDA na čelu. Na mizi ima znova poostritev sankcij zoper Iran, nobenih sankcij ali vsaj kakšnega večjega diplomatskega pritiska na Izrael pa ni zaznati. ZDA in EU ter z njo Slovenija - ki še z nekaj redkimi vsaj razmišlja o priznanju palestinske države - zgolj bojazljivo sankcionirajo najbolj nasilne izraelske koloniste na Zahodnem bregu. In če je Putin že zdavnaj ovaden za vojne zločine, se ICC obotavljivo šele spravlja k preiskavi Netanjahuja in njegovih genocidnih rabot. Hudič je v tem, da če bo ovaden, bo morda vztrajal do konca ne glede na vse. In bo Palestince etnično očistil iz Gaze in z Zahodnega brega, ne da bi mu zahod, ki je dokazal, da sredstva ima, ko je sestrelil iranske izstrelke nad Izraelom, nima pa zavoljo zgodovinske krivde s holokavstom politične vojne, vsilil premirje.
Kot pravi Janis Varoufakis, ali bomo tedaj priznali Palestino na teritoriju velikosti poštne znamke?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
