(KOMENTAR) Vsi isti, vse isto

Če je Miro Cerar jamral (in se delal, da ne) in če je Marjan Šarec vrgel puško v koruzo (in jo potem, reinkarniran, vzel znova v roke), kaj še ostane Robertu Golobu? Ali bolje, kakšen stavek mu bomo pripisali ob njegovem slovesu in kdo za njim bo novi, sveži in prenovljeni obraz? Po letu dni vladanja lahko pod črto ugotovimo, da bo mandat, če se mu stranka in koalicija ne bosta razsuli, najbrž končal. Slovenija - tista, ki ji ne dišijo zatohli avtokratski časi vladavine Janeza Janše - pa bo medtem že brskala za novim ne-Janšo.

Čudna slika, potem ko se je Golob s sokolsko natančnostjo in izjemno podporo v javnosti sprehodil skozi volitve, referendume in vse pasti, ki mu jih je nastavljala poražena stranka. Čudna, ker se mu, predvsem pa njegovi stranki, tudi najbolj goreči privrženci, zagovorniki in podporniki odrekajo. Oddaljujejo. Nenavadna, ker je prišel z izjemno volilno popotnico in velikansko parlamentarno močjo. Leto dni kasneje pa zgolj spraševanje, kakšna stranka neki je na oblasti. V Mariboru smo jo lahko, denimo, pred kratkim opazovali v neformalni koaliciji s SDS in Francem Kanglerjem. V resni stranki bi zaradi tega škandala letele (mariborske strankarske) glave. So? Niso.

Popolni reformni kaos, pa amputirani ministri, ki niti odstrela medvedov ne morejo več odrediti brez voditeljevega blagoslova, ob tem pa se jim iz nacionalne radiotelevizije režijo liki in likinje, ki jih je nastavila mašinerija SDS, in sramotijo sebe in državo, da o tem, kakšno gnojnico morajo gledati gledalke in gledalci, niti ne govorimo.

Po letu dni torej gledamo sliko stranke svobodnega gibanja, ki naj bi slovensko politično in družbeno življenje postavila na (pozitivno) glavo, v resnici pa smo dobili samo še eno stranko v vrsti, ki je, tako kot njene predhodnice, rekordno hitro spoznala, kaj prinašata položaj, oblast. Moč in denar. Kadrovanje naših. Obljube, ki jih ne izpolniš. Vlado stihijskih odločitev in ukrepov. Torej stranko in koalicijo, kakršne smo, ne glede na politični predznak, gledali zadnja tri desetletja. Vse isto, isto, isto.

Leto dni vladanja je v resnici velik poraz Roberta Goloba in njegovih koalicijskih partnerjev, je čas zapravljenih priložnosti in popolnega nerazumevanja slovenske stvarnosti, kar ne nazadnje kažejo tudi raziskave javnega mnenja. Namesto da bi bili prepričljivo zgoraj, z vihrajočimi strankarskimi zastavami, z uspehi, se na lestvicah bratijo s stranko, ki so jo odločno pospravili v opozicijo. Čudna slika, res.

V resnici pa dobrodošla. Ker potrjuje tisto zlajnano, da so vsi, ki okusijo slasti oblasti, isti. Žal - so. Modri, rdeči, zeleni, rumeni, vsa politična mavrica sporoča, da lahko izvolite kogarkoli, bo izid načeloma enak. Dobro, sreča je vsaj to, da imamo trenutno oblast, ki ne ogroža demokracije, kot jo je prejšnja vlada. Pa je to dovolj? So lahko državljanke in državljani zadovoljni zgolj s tem, da nismo na poti orbanizacije in trumpizacije?

Če ne drugega, imamo zdaj tri leta časa za (naivno) premlevanje in tuhtanje, kaj in koga izvoliti, da bo prišel človek-stranka-koalicija, ki bo v resnici in iskreno delal za vas, nas. Kakšna je že tista druga, prav tako zlajnana? Ja, upanje umre zadnje. Časi, ko bi od svobodnjakov & partnerjev lahko pričakovali vsaj približne čudeže, so namreč že mimo. Se motimo, Robert?