(KOMENTAR) Zmeraj se začne s študenti

Študenti v Srbiji že dobra dva tedna protestirajo na fakultetah. Ustavili so študijski proces in terjajo svoje zahteve. Te so odgovornost za tragedijo v Novem Sadu, ko je po padcu nadstreška na prenovljeni železniški postaji življenje izgubilo 15 ljudi. Zahtevajo tudi, da se odkrije in pred roko pravice privede razbijače, ki so napadli študente dramskih umetnosti na enem izmed protestov. Dokler zahteve ne bodo izpolnjene, predavanj ne bo, pravijo. Srbski predsednik Aleksandar Vučić na drugi strani trdi, da so izpolnili zahteve, ko so objavili del dokumentacije o nesreči. A v resnici niso izpolnili ničesar. Nihče od odgovornih za prenovo postaje ni zares odgovarjal. Tudi še ni znan uradni vzrok nesreče. 

Vučiću gre tokrat zares za nohte, kot rečemo. Če je vse dosedanje proteste bolj ali manj zatrl s pomočjo svoje neverjetne propagande in indoktrinacije dela naroda, ima zdaj pred sabo resen problem. Študenti niso enako razklani in nesposobni opoziciji, da bi jih lahko režimu podvrženi tabloidi kar tako demonizirali. Podporo študentom izražajo tudi pomembne javne osebnosti, kot je denimo Novak Đoković.

Mladi so rekli, da je dovolj. Predsednikovi poceni populistični triki, češ, bom pa ponudil odstop ali pa razpisal predčasne volitve, tokrat ne bodo vžgali. Volitve Vučić tako ali tako razpiše približno na vsaki dve leti. Tragedija v Novem Sadu je le vrh ledene gore. Mladim je dovolj sistema, v katerem zanje ni prihodnosti. Sistema, ki naravna bogastva razprodaja tujim vlagateljem in se hvali, kako na veliko gradijo. Beograd na vodi? Kdo od mladih si lahko privošči stanovanje, za katerega kvadratni meter je v povprečju treba odšteti štiri tisoč evrov ...

V četrtek je prišlo še do fizičnega obračuna med neformalnim vodjo opozicije Draganom Đilasom in podmladkom vladajoče SNS. Sledilo je, kot zmeraj, medsebojno obtoževanje, kdo je začel prvi. Ista pesem se ponavlja že deset let, odkar je Vučić na oblasti. Približno tako dolgo trajajo tudi protesti proti njegovemu režimu. Protestniki Terazije, Slavijo in druge beograjske ulice in trge masovno zavzemajo vsako leto. Od protestov Eden od petih milijonov, Srbija proti nasilju, shodov proti rudarskemu gigantu Riu Tintu do naposled zasedbe večine fakultet. Ker so tokrat študentom sledili še dijaki, jih je srbska vlada predčasno poslala na zimske počitnice. 

Študenti so bili na ulicah tudi 9. marca 1991, ko je Milošević nad lasten narod poslal tanke in s silo zatrl proteste. Bili so tudi 5. oktobra 2000. A tedaj je bila družbena klima drugačna. Srbi so imeli dovolj krvavega režima. Policija in vojska sta odložili orožje in omogočili demokratične spremembe. Bolje rečeno poskus sprememb. A to ni trajalo dolgo. Vemo, kako je končal Zoran Đinđić, prvi demokratično izvoljen premier Srbije. 12. marca 2003 strel ni ubil le premierja, temveč tudi poskus demokratizacije. Stanje v državi se je hitro vrnilo v tirnice, ki so Vučiću in njegovim v naprednjake preoblečenim radikalcem omogočile, da si ustvarijo državo po svoji meri. Državo, v kateri ni svobodnih medijev, vladavine prava, poštenih volitev. Državo, v kateri sta korupcija in nepotizem nekaj vsakdanjega.