(KOMETAR) Utopija morale

Popolnoma moralna družba, kjer zakonov in predpisov, ki bi uzakonjali kazniva ali vprašljiva dejanja, sploh ne bi potrebovali, je, jasno, utopija. Sleherna skupnost pa bi k temu morala vsaj stremeti. A iskanje hitrega zaslužka in bonitet posameznike z nizkimi moralnimi standardi - ali celo povsem brez - hitro zapeljejo čez meje zakonitega. Za take bi morala družba imeti jasne sankcije. A teh pri nas ni. Zato ne čudi, da je moč slovenske protikorupcijske komisije manjša, kot bi lahko bila. Ali bi morala biti. V veliki meri je za to kriva politika, ki v dveh desetletjih obstoja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ni poskrbela niti za učinkovito zakonodajo in vzvode za kaznovanje, temveč je komisiji celo metala polena pod noge, opozarjajo bivši predsedniki in aktualni predsednik KPK. Da ne gre za popolnoma "brezzobega tigra", kot se je komisijo pogosto označevalo, je javnost sicer spoznala leta 2013, ko je KPK tako pri predsedniku SDS Janezu Janši kot pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću ugotovila "večkratno in sistematično kršenje protikorupcijske zakonodaje". Ugotovitve KPK so zrušile takratno Janševo vlado. Vrhovno sodišče je sicer kasneje poročilo KPK odpravilo. Pa ne zato, ker ugotovitve ne bi držale, temveč zaradi slabo zapisnega zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Ki ga je - mimogrede - sprejela politika, zakonodajna veja oblasti. A namesto politikov je bila omadeževana komisija. Oba takratna akterja sta še zmeraj na političnem prizorišču in se ves čas soočata z ovadbami in kazenskimi postopki, manj z obsodilnimi sodbami. A o tem, da bi se zaradi sence, ki jo vsi ti očitki mečejo na njuno ravnanje, umaknila iz politike, nobeden od njiju ne razmišlja. In dokler najvišji predstavniki politike, družbe, oblasti ne prevzemajo odgovornosti za svoja ravnanja, je težko prepričati tiste nekoliko nižje na lestvici odgovornosti, naj to storijo oni. Torej se ni čuditi, da Slovenija na indeksu zaznave korupcije že nekaj časa stagnira oziroma celo nazaduje.Tako pa živimo v družbi, kjer se tudi tisti, ki jih dobijo s prsti v marmeladi, izvlečejo pred obsodbo zaradi tehnikalij, kjer pravnomočno obsojeni koruptivni zdravniki še naprej opravljajo svoj posel, ker jih bolnišnice tako nujno potrebujejo. In v družbi, kjer ima aktualna vlada že leto dni na mizi novo resolucijo o preprečevanju korupcije, na katero za uspešnejše delo v prihodnosti pošteno računa prav komisija, pa se je politika ogiba. Kjer se ob vsakem velikem poslu, ki ga izvaja država, hkrati že računa, koliko denarja se bo izgubilo med vsemi, ki bodo nemoralno poplačani za zasluge. Korupcijo je težko preganjati, kajti gre za ravnanje, pri katerem sta nagrajeni obe strani. Tako v tej "transakciji" ni nezadovoljneža, ki bi na sporno početje javno opozoril. Če pa se je le našel kakšen "žvižgač", se je v preteklosti prej kot pohvala po njem zlila gnojnica. Korak naprej smo vseeno - imamo zakon o zaščiti žvižgačev. A to še zdaleč ni dovolj, da bi nam bila v uvodu omenjena utopična družba kaj bliže. Tudi največji optimisti na tem področju bistvene premike naprej napovedujejo šele s temeljito menjavo generacij, nad sedanjo so očitno že obupali. Četudi je korupcija ravnanje, katerega posledice občutimo vsi.

(KOMETAR) Utopija morale

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano