Kraljestvo samocenzuriranih

Za nami je 25. edicija Festivala slovenskega filma (FSF) v Portorožu. Mediji in družbena omrežja so bila po nedeljski podelitvi polna odzivov, čestitk, besed vzpodbude in optimizma. Tudi prisotnost ministrice Aste Vrečko je simbolno napovedala lepše čase za slovenski film. Vseeno pa je pod sijočo sliko letošnja edicija kazala kar nekaj razpok. To je dal slutiti že izbor otvoritvenega filma letošnje edicije. Ta ugledni termin namreč tudi po tradiciji FSF praviloma pripada kakšnemu prebojnemu novemu filmu, ki s tem požanje nekaj dodatne medijske pozornosti. Namesto tega so tokrat prostor odstopili digitalno obnovljeni različici Vesne (1953), ki je slovenskemu občinstvu res ni treba dodatno predstavljati. To je bilo prvič po 19 letih, da FSF ni odprl nov slovenski film. Nazadnje je namreč davnega leta 2003 takratno 6. edicijo festivala v Celju odprl film Cvetje v jeseni (1973).

Potem je tu še neposrečen nabor igranih celovečercev v tekmovalnem programu. Na resnejših festivalih je nepojmljivo, da bi novi filmi, ki jih domala nihče še ni videl, tekmovali v isti sekciji kot filmi, ki so pravkar opravili večmesečno kino distribucijo in intenzivno promocijsko kampanjo v medijih. Ker je takšen film (Orkester) na koncu tudi zmagal, se ustvarja občutek, kot da mu je prednost v slogu "oskarjevskih vab" na koncu dejansko pomagala pri nagradah.

Ali pa dejstvo, da ustvarjalci filma Pr' Hostar 2 ‰ očitno nimajo interesa, da bi nadaljevanje najuspešnejšega slovenskega filma prijavili na FSF ter s tem "uradni" produkciji odščipnili kakšno vesno. Recimo vsaj tisto za najboljši film po izboru občinstva, kjer bi film bržkone pometel s konkurenco. Ideja, da bi se na ta način pomerila zasebni in javno financirani film, očitno ni dovolj privlačna. A za katero stran? Kakorkoli – če se bo Pro Plusov zasebni model financiranja celovečernih filmov nadaljeval in bodo njihovi filmi živeli povsem ločeno od SFC-jevih, mar se bo FSF na koncu moral preimenovati v Festival Slovenskega filmskega centra?

Vse to pa seveda še toliko bolj – in še enkrat znova – ponavlja globoko težavo uradne igrane produkcije, ko je znova očitno, da je javno financiranim filmom domala prepovedano obravnavati pereče družbene teme, ki bi slovenskemu filmu dale prebojnost in mednarodno pozornost (prav na tem pristopu denimo temelji novodobni uspeh sodobnega avstrijskega filma). V obdobju, ko so ljudje spremljali epidemijo covida-19, vzpon fašizma po svetu, globalno segrevanje in vojno v Ukrajini, nam slovenski igrani film ponuja dva lahkotna mladinska filma, adaptaciji hollywoodskih uspešnic Preden se stegneva in Goli v sedlu, režiserkino avtobiografsko zgodbo, film o "duševnem potovanju protagonista" ter komični pogled na izlet v Avstrijo. Daleč od tega, da bi šlo za slabe filme, a zdi se, da v slovenskem filmu najbolj prosperirajo tisti, ki že vnaprej ponotranjijo misel, da je za uspešno kariero najbolje gledati čim dlje stran od otipljive realnosti okoli nas. V času, ko filmarji zahtevajo svojih enajst milijonov evrov letnega proračuna, nam vsaj tokratna edicija Festivala slovenskega filma ni uspela pokazati prav nikakršnega dokaza, da bo finančna injekcija prinesla tudi bistveno kreativno nadgradnjo.