Pokanje

Priznam, eden od prijetnih novoletnih trenutkov je tudi ta, ko z otroki tik po polnoči z balkonov opazujemo ognjemete, ki množično razsvetljujejo nebo. Zagotovo nisem osamljena. A vse pogosteje slišim tudi tiste, ki jim to povzroča samo stres. Ne nazadnje se je lani zgodilo, da najmlajša iz družine na balkon ni hotela, češ da jo je strah. Izza zaves je gledala v nebo. Torej obstajajo tisti, ki jim tovrstno pokanje in svetlikanje povzroča zgolj nelagodje. Pa ne le med ljudmi, temveč tudi med živalmi.
Očitki, ki jih ponujajo spletna omrežja, v stilu "za ceno tega ognjemeta bi nahranili na desetine lačnih", so sicer le trkanje na slabo vest tistih, ki bi morebiti množicam na tak način želeli dati nekaj čarobnega novoletnega vzdušja. Četudi je vse več tistih, ki se odločajo, da namesto spuščanja denarja v zrak tega namenijo v dobrodelne namene. Tudi zato, ker v času, ko je ekologija vse bolj vroča tema, slišimo opozorila, da ognjemeti pomenijo tudi onesnaženje. Dejstvo pa je, da se tudi brez ognjemeta da slovesno preskočiti iz enega leta v drugo. Še s toliko večjim veseljem, če veš, da se zato, ker nima pokanja nad sabo, nekdo drug počuti toliko bolje.