Poklicne bolezni

Da smo po tridesetih letih vendarle tudi v Sloveniji dobili nov pravilnik o poklicnih boleznih, ni naključje. Pred dvema letoma je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije po več desetletjih prizadevanj, ki so domala pri vseh dosedanjih vladah naletela na gluha ušesa, slovensko vlado prijavila na Mednarodno organizacijo dela (ILO) zaradi dolgoletne kršitve konvencije o varstvu pri delu. Če sedanja vlada ne bi sprejela novega pravilnika, ki bo začel veljati na praznik dela, 1. maja, bi tvegala posredovanje meddržavnega sodišča v Haagu.

S tem se zaključuje dolgoletno obdobje v samostojni Sloveniji, ko se poklicnih bolezni ni priznavalo. Izjema so bili le azbestni bolniki, ki so jim pred dvajsetimi leti vendarle s posebnim zakonom priznali, da je njihova bolezen posledica dela z zdravju škodljivo snovjo. Spomnimo na delavce iz Salonita Anhovo.

Ugotavljanja in dokazovanj drugih poklicnih bolezni praktično ves ta čas pri nas skoraj ni bilo. Tako ne preseneča statistika, da se je letno priznalo od 30 do največ 50 poklicnih bolezni, kar je zanemarljivo malo v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki imajo to urejeno že leta. Pa tudi z ocenami stroke, da zaradi dela zboli letno okoli tisoč ljudi, ki so ostajali brez pravic iz zdravstvenega in pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Med invalidsko upokojenimi pa naj bi kar tretjina invalidnosti bila posledica poklicnih bolezni.

Kaj torej spreminja nov pravilnik? Določa postopek ugotavljanja poklicne bolezni in obsežnejši seznam teh bolezni. Res je, da na tem seznamu še ni vseh poklicnih bolezni, ki jih priznavajo v drugih evropskih državah, a vendarle je pomemben korak naprej. Tudi pravico do stoodstotnega bolniškega staleža in invalidsko pokojnino. In kar je zelo pomembno, neodvisno komisijo, ki bo poklicno bolezen verificirala, postopek pa bo plačal zavod za zdravstveno zavarovanje in ne več delodajalec. S tem bo konflikt interesov, ki je do zdaj bil največji razlog, zakaj je bilo pri nas potrjenih tako malo poklicnih bolezni, izključen. Mimogrede, finančni strošek delodajalca ni bil zanemarljivo majhen, saj se je gibal tam okoli tisoč evrov. S potrditvijo poklicne bolezni pa se je odpirala tudi možnost tožbe za odškodnino. V tej interdisciplinarni komisiji po novem ne bo specialista medicine dela, ki skrbi za podjetje. Minister za zdravje naj bi namreč naredil tako širok izbor članov komisije, da bo mogoče iz odločanja izločiti vse tiste zdravnike, ki so v kakršnikoli povezavi z delavcem ali delodajalcem. Zoper odločitev komisije se delavec in delodajalec tudi ne bosta mogla pritožiti, prav tako bo odločitev komisije morala upoštevati invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Kaj pa odškodnine? Se delodajalci bojijo, da jih bo več? Te ostajajo v pristojnosti sodišč. Sindikati mirijo, da se tistim, ki skrbijo za svoje delavce, ni treba bati. Prav tako stroka, ki pojasnjuje, da je namen novega pravilnika predvsem odkrivanje poklicnih bolezni in opozarjanje delodajalcev, kje je bolezen nastala, zakaj in katere ukrepe na delovnem mestu morajo narediti, da ne bodo zboleli tudi drugi. Velikokrat gre namreč zgolj za nevednost delodajalcev in ne za namerne kršitve.