Presežni ...

Da bo letošnje leto eno najtežjih po osamosvojitvi, smo mnogi opozarjali že lani. Energetska draginja, inflacijski pritiski na cene osnovnih dobrin, dražji krediti, vrtci, domovi za ostarele - ob enakih, nižjih in le ponekod z inflacijo usklajenih plačah. Kljub nekaterim proaktivnim ukrepom vlade državljani že drugi mesec plačujemo celo za tretjino dražji zemeljski plin, kot ga lahko kupujejo špekulanti na borzah. In to ob siromašenju družinskih proračunov stoično prenašamo in črtamo vse, kar ni nujno potrebno.

V podobnih ali še večjih zagatah so samozaposleni, gostinci in podjetniki, ki kljub državnim pomočem ne morejo (pre)visokih cen energentov pravočasno prenesti na kupce. Zato zapirajo trgovine, dejavnosti in se rešujejo kot vedo in znajo.

V težavah so tudi veliki. Včerajšnja objava 197 presežnih delavcev v kidričevskem Talumu, od katerih jih bo kar 128 delo izgubilo, so nove žrtve energetske krize in (pre)počasnega odzivanja odgovornih v državi, ki so šele letos omogočili energetsko intenzivnim podjetjem enakopravno obravnavo z evropskimi. V začetku meseca so ameriški lastniki pustili na cedilu še okoli sto nesrečnih delavcev nekdanje tovarne sukancev v Melju. Potem ko so počrpali iz obubožanega podjetja vse, kar se je dalo - in še več, kot naj bi se izkazalo v prihodnjih dneh. Danes bo graška Magna v hoški lakirnici s sindikati usklajevala program okoli 90 presežnih delavcev.

Medtem ko v Mariborski livarni Maribor okoli 340 zaposlenih še ne ve, kje bodo v prihodnje delali, saj jih državni lastniki potiskajo v naročje Taluma, kjer za vse žal ne bo dela. Kapitalski apetiti po atraktivnem zemljišču v središču Maribora so namreč nenasitni. In kot kaže, tudi vnema države kot lastnice, da si povrne okoli deset milijonov terjatev, ki jih je nekdanja Družba za upravljanje terjatev bank, bolj poznana kot slaba banka, vložila v preživetje te prihodnje leto sto let stare mariborske industrijske družbe. Očitno MLM ni banka, zaposleni pa ne uslužbenci, ki bi jih bilo vredno reševati z nekaj milijoni evrov, medtem ko smo v sanacijo danes visokodobičkonosnih bank brez oklevanja vrgli več milijard davkoplačevalskega denarja. Ob tem se jim politiki na njihovem dvorišču povrh vsega še lažejo v obraz in pozabijo na obljube, še preden zapustijo tovarniško ograjo. In če seštejmo v komentarju omenjena odpuščanja, pridemo hitro do številke tisoč. To je za regijo od Maribora do Ptuja zelo veliko.

V nekdanji Jugoslaviji s(m)o se nekateri zmrdovali nad socialističnim samoupravljanjem, a tudi krute neoliberalistične logike kapitala, ki smo ji priča danes, v teh krajih še nismo videli. Vse se meri preko stroškov dela, dobička, rasti prihodkov, gospodarske rasti, dodane vrednosti, EBITD ... Ob tem predstavnike delavcev in sindikaliste, ki ne pihajo v isti rog z zveličavnimi upravami, gledajo postrani, jim pošiljajo opomine in jih spravljajo v stres, dokler ne popustijo.

Medtem pa vladajoči pretresajo reforme, ki to še niso, se prepirajo okoli muzejev, tekmujejo, kdo bo privilegiranim skupinam v javnem sektorju obljubil višje plače, vmes pa premetano nastavljajo na prava mesta prave (beri svoje) ljudi. Plebs pa to vse plačuje, večina z višjimi davki, nekateri žal z delovnimi mesti.