Stanovanjska grozljivka

Nekoč, pred davnimi časi, so bila stanovanja pravica. V Jugoslaviji so bila podjetja dolžna delavcem zagotoviti stanovanje. V času tranzicije v devetdesetih je z Jazbinškovim zakonom - torej množično privatizacijo družbenih stanovanj - Slovenija postala država lastnikov. Imeti stanovanje je postalo vrednota. A kaj, ko so prišle generacije, ki niso užile sadov Jazbinškovega zakona. Prišle so generacije, ki na lastni koži občutijo problem privatizacije in prekarizacije. Stanovanjska kriza se je poglobila, prekarnost se je povečala, prepad med bogatimi in revnimi se je povečal.

Tistim, ki jim stanovanjske problematike ni rešila družina ali se s svojo plačo uvrščajo v zgornji delež premožnejših in imajo dovolj denarja, da si stanovanje lahko kupijo, se zdi zgornja trditev, da je stanovanje pravica, pravljična, nepredstavljiva. Stanovanjska problematika ni več del razvojne strategije, ampak jo državne institucije dojemajo kot socialni korektiv za najšibkejše. Preostali so prepuščeni sami sebi. Najemniški trg je že v Mariboru prišel tako daleč, da oseba z neto zaslužkom tisoč evrov za najemnino in stroške stanovanja vsak mesec odšteje vsaj polovico svoje plače. Najemniki so tako zaradi hudega pomanjkanja stanovanj prisiljeni pristajati na nehumane pogoje. Če jih ne bodo sprejeli, bodo namreč lastniki v trenutku našli novega interesenta. Da se ljudje, ki že imajo rešeno stanovanjsko situacijo in z dodatnimi stanovanji služijo, predstavljajo kot žrtve groznih najemnikov in žrtve trga, je zgolj odraz, da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe. Odnos med lastnikom in najemnikom ni in ne more biti enakovreden. Če nekdo brez najema nima strehe nad glavo, nekdo drug pa ima dodaten denar, je jasno, kdo je močnejši.

Da se premalo vlaga v gradnjo javnih neprofitnih stanovanj, po drugi strani pa se gradijo luksuzna stanovanja, ki ustvarjajo dobičke za investitorje, je jasno. Reševanje stanovanjske politike, ko država podeljuje subvencije za najemnine, se zdi bizarno ob zavedanju, da so stanovanja postala investicija, da se jih gradi in oddaja z željo po dobičku. Subvencije so namreč v tem primeru bolj namenjene subvencioniranju dobička. Namenjene so lastniku, ki lahko ohrani visoko najemnino, in ne najemniku, ki je ne more plačati.

Politika bi morala vsaj spodbuditi gradnjo stanovanjskih zadrug, ki predstavljajo alternativo. Poznajo jih v Avstriji, Švici, Nemčiji ... Ne gre za nič radikalnega, poznajo jih torej tudi v kapitalističnih državah. A kaj, ko je podpora politike omejena na trepljanje po rami in podpore na načelni ravni, konkretnih dejanj v smeri olajšanja gradnje prve slovenske zadruge pa ni videti.

A politika se, namesto da bi se ukvarjala z vzpostavljanjem stanovanjske politike v korist družbe in ne kapitala, ukvarja s spreminjam središč mest v izložbena okna. Namenjena so postala turistom in tujim investitorjem. Premišljena gradnja dostopnih in kakovostnih stanovanj in tudi drugih javnih infrastruktur v neposredni bližini ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju kolektivnega zdravja in solidarne družbe. Obstajajo alternative, kjer bi lahko živeli srečno do konca svojih dni.