(FOTO) Kako deluje terapija po možganski kapi z virtualno realnostjo?

Leta 2017 je zdaj 70-letno Lidijo Topolovec prizadela možganska kap. "V petih letih po kapi sem opažala, da je moja roka vedno bolj zakrčena, prsti so bili vedno bolj stisnjeni in hoja upočasnjena, precej okorna," pove. Zato se je odločila, da poskusi z novo terapijo, ki je namenjena tudi bolnikom po več letih od kapi. Gre za tehnologijo Recoverix, ob kateri se s pomočjo virtualne realnosti uči premikati roko.

Ko pride v prostore Zavoda Terapija v stavbi Alme Mater, ji dajo na glavo kapo z elektrodami. Prej na kapo namažejo gel, ki služi kot prenašalec. Na roko nastavijo druge elektrode, tako imenovani FES ali funkcionalno električno stimulacijo. Pred njo se na zaslonu pokaže avatar, preko katerega prejema povratno informacijo o tem, ali si pravilno zamišlja gibe roke. Če ji to uspe, se preko električne stimulacije premakne njena roka, gib pa v celoti vidi tudi na ekranu.

Tehnologija obstaja okoli šest let. Razvilo jo je avstrijsko podjetje G.tec, ki se že okoli 30 let ukvarja z razvojem kap z elektroencefalografijo (EEG), ki merijo možganske valove, pripoveduje dr. Andraž Stožer. Fiziolog z Medicinske fakultete v Mariboru pri projektu sodeluje kot znanstveni svetovalec. "Kot raziskovalec pokrivam zelo širok spekter tem in tudi nevrofiziologija je ena izmed njih," pojasni. S Sergejem Prosenom, ki vodi slovensko franšizo Recoverixa, sta sodelovala že pri več projektih - na trgu je že merilna zapestnica za tenisače, v sodelovanju z UKC Maribor razvijajo tudi merilec za pretok urina na domu, pripomoček za ljudi z inkontinenco.

Prepričajo možgane, da prevzamejo novo vlogo

Gospa Topolovec je ena izmed prvih treh pacientov, ki so tehnologijo Recoverix preizkusili v Mariboru. Prosen pove, da imajo v načrtu pet lokacij po Sloveniji - ob Ljubljani še eno na Obali ter po eno nekje na vzhodu in zahodu države. Načrtujejo tudi mobilno enoto, s katero bi lahko izvajali terapije na terenu. Za zdaj je tehnologija registrirana samo za roke, saj je bila klinična študija opravljena samo za roko. "To je strogost v medicini. Terapije ne moreš ponujati za rehabilitacijo noge, vendar če pogledamo rezultate, se je v testiranju pokazalo, da se je izboljšala tudi hoja, čeprav noge niso trenirali. Izboljšale so se tudi nekatere kognitivne funkcije, omilile so se spastičnost, bolečina ... Možgani so večplastni, več funkcij se spreminja naenkrat," razloži Stožer. Klinična študija traja običajno dve leti, zato pričakujejo, da se bo čez čas uporaba tehnologije širila. Drugi pacient, ki v Mariboru zdaj preizkuša tehnologijo Recoverix, ima pri 50 letih poškodbo možganov zaradi nesreče, ki jo je doživel leta 1995. Nedavno pa je bila objavljena prva študija treninga noge, sicer samo na sedmih pacientih, ampak se kažejo pozitivni učinki, doda Stožer.

"V principu gre za to, da želimo možgane prepričati, naj po kapi en drug del možganov prevzame določeno funkcijo. Za to moraš povezati tiste dele, ki si gib v glavi predstavijo, s tistimi, ki ga izvršijo. Ker je en del možganov okvarjen, mora to prevzeti del, ki je okrog," še pojasni. "Tvorba novih sinaps v možganih pa je najboljša, če si gib, ki se izvede, sam tudi zamisliš. Kadar fizioterapevt ob tem, ko si pacient zamišlja, premika roko, ne ve, ali je človek utrujen in ali si je gib predstavljal v pravem delu možganov. Ključno pa je, da se tisti nevroni, ki hkrati delujejo, tudi povežejo," razloži revolucionarnost kape, ki meri, kaj možgani delajo, in prepozna, kdaj pacient sodeluje in si pravilno zamisli gib.

Koliko stane terapija?

V prvih petih seansah terapije si pacienti običajno gib pravilno zamislijo v okoli 60 odstotkih poskusov. V času terapije opravijo 25 seans in najbolj motiviranim uspe, da si ob koncu gib pravilno zamislijo vsakič. Osma terapija je običajno prelomna, takrat se vidijo prvi rezultati. In takrat to postane pravi trening. "Ni študij, ki bi delale primerjavo med to terapijo in klasično metodo. Nikoli tudi ni bilo mišljeno, da bi bila to konkurenca ustaljeni terapiji, ampak je dodatna terapija za ljudi kadarkoli po kapi. Model je mišljen kot nekakšen fitnes," sklene Stožer.

Lidija Topolovec je doslej imela dvanajst terapij. "Z velikim veseljem opažam, da je moja leva roka bolj sproščena, da me ne pritiska več na prsni koš. Kar mi je pa še posebno spodbudno, je to, da tudi sosedje opažajo napredek pri hoji," pravi. "Največ sprememb opažam v sproščenosti roke. Po dvanajsti terapiji je že prišlo do aktivnega odziva v desnem zapestju, kar je presenetilo tudi moje terapevte. Sem pa bil pozoren na pomen razgibavanja v domačem okolju, kar še izboljša rezultate v kombinacij s terapijami," opiše drugi pacient, ki v Mariboru preizkuša tehnologijo Recoverix, a želi ostati neimenovan.

Ponekod v tujini, na Finskem in v Izraelu, imajo tovrstne kape že v bolnišnicah, v rehabilitacijskih centrih in na fakultetah. To si seveda želi tudi Prosen. Zadevo so ustrezno registrirali in pridobili vsa potrebna dovoljenja, povezali so se tudi z zasebno zavarovalnico, ki omogoča delno kritje terapij preko dodatnega zavarovanja. Ena seansa sicer stane 58 evrov, pacient torej za terapijo odšteje skupno 1450 evrov. Naslednji korak bo, da bodo skušali preko razširjenega strokovnega kolegija za fizioterapijo doseči, da bi bile terapije plačane tudi iz zdravstvene blagajne.