Zmago Gomzi
Težko bi našli Ptujčana, ki ne bi poznal Vladimirja Sitarja iz Vidma pri Ptuju, ki ima v osrčju najstarejšega slovenskega mesta, blizu občinske zgradbe, fotokopirnico. A 62-letni Sitar ni znan le kot obrtnik, ampak tudi kot mojster borilnih veščin, s katerimi se ukvarja že od leta 1975. Da bi praktično znanje poglobil s teoretičnim, se je po končanem študiju na pedagoški fakulteti v Mariboru odločil za študij na fakulteti za šport v Ljubljani, leta 2002 diplomiral in postal prvi profesor športne vzgoje v Sloveniji s specialno smerjo borilne veščine - kikboks. Koliko dobrega je na športnem področju do zdaj storil, najbolj zgovorno potrjuje zadnje ugledno priznanje - februarja letos je na slovesnosti v Brdu pri Kranju dobil Bloudkovo plaketo za leto 2022.
Dobro usklajuje delo in šport
Sitar je fotokopirnico odprl leta 1985, saj je vedel, da borilne veščine, ki se jim je razdajal in se jim še zdaj, ne prinašajo denarja za življenje, ampak le osebno zadovoljstvo. V fotokopirnici sva se tudi domenila za pogovor, ki pa je trajal veliko dlje, kot sem pričakoval. Zmotile so ga stranke, ki so si kljuko vhodnih vrat podajale kot po tekočem traku. "Delo tukaj mi vzame veliko časa, a je bila vsa leta in je še glavni vir zaslužka za preživljanje družine. Delo in šport vsa leta dobro usklajujem. S soprogo Liljano imava hčerko Nušo, ki živi v Amsterdamu in dela v eni od velikih računalniško-programerskih hiš, in sina Timija, ki živi v Mariboru, po poklicu je frizer, a ima tudi umetniško žilico, ukvarja se slikarstvom in kiparstvom, svoja dela tudi razstavlja. Oba sta tudi trenirala kikboks, tako da sem del svoje ljubezni prenesel tudi nanju, sin ima tudi trenersko licenco," je za uvod povedal Sitar.
Državni prvak kar sedemkrat
Športno pot je začel leta 1975 v tedanjem Karate klubu Ptuj, današnjem Klubu borilnih veščin (KBV) Ptuj. "Spoznal sem se s številnimi borilnimi veščinami, treniral sem karate, judo, budokai, kung fu, tajski boks, savate, kaido, hapkido in obrambno veščino aikido. Pozneje sem največ pozornosti namenjal kikboksu, a tudi za treniranje nekaterih drugih borilnih veščin sem si vzel čas. Znanje, pridobljeno s treningi, sem uspešno udejanjal na tekmovanjih. Sedemkrat sem bil jugoslovanski prvak v lahkem in polnem kontaktu kikboksa, skoraj deset let sem bil član jugoslovanske reprezentance, tekmoval sem tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih v boksu, tajskem boksu in karateju, bil sem evropski prvak združenja WBU (World Budokai Union) in tretji na evropskem prvenstvu v polnem kontaktu organizacije Wako, leta 1987 pa sem kot tekmovalec kung fu kluba Zagreb tekmovalno upokojil. Na dosežke sem zelo ponosen," se mojster borilnih veščin in nosilec črnega pasu 7. dan ozre na obdobje, ki mu je prineslo veliko užitkov.
Že sredi tekmovalnega obdobja se je začel spogledovati s trenerskim delom in leta 1982 je v KBV Ptuj postal glavni trener in inštruktor, pozneje pa tudi predsednik kluba, ki se je včlanil v Kikboksing zvezo Slovenije. Ta je bila ustanovljena leta 1992, med pobudniki za ustanovitev pa je bil tudi Sitar, ki je bil nato med letoma 1992 in 2009 tudi selektor reprezentanc. Dodatni zagon v razvoju kikboksa pri nas je pomenila tudi včlanitev slovenske zveze v svetovno Wako organizacijo. "Z ustanovitvijo zveze se je zanimanje za ta šport močno povečalo in število klubov, ki so se pridružili zvezi, je naraščalo," se spomni sogovornik. Bil je tudi pobudnik ali soustanovitelj klubov borilnih veščin v Ormožu, Murski Soboti, Majšperku, Ljubljani in Kranju. "V vseh klubih sem bil nekaj časa tudi inštruktor. Doslej je skozi moje roke šlo približno 4000 borcev in bork, bodisi kot tekmovalcev ali kot udeležencev seminarjev za pasove, ki sem jih vodil. Z včlanitvijo v svetovno Wako organizacijo so se slovenskemu kikboksu odprla vrata uveljavitve tudi na mednarodnem prizorišču - in številni naši borci in borke so na svetovnih prvenstvih posegali po najvišjih mestih," doda Sitar, ki je v KBV Ptuj vzgojil kopico kikboksarskih asov. "Nadja in Matej Šibila, Davorin Gabrovec, Marcel Fekonja, Maja Ozmec, Andrej in Matjaž Vindiš, Andrej Bezjak, Lara Vuzem Vajda, Patrik Šulek ... so osvajali svetovna in evropska prvenstva, zmagovali na tekmovanjih za svetovni in evropski pokal in na drugih mednarodnih tekmovanjih," našteje nekaj zvenečih imen slovenskega kikboksa.
Le malokdo ve, da je Sitar pomembno vplival tudi na športno pot Dejana Zavca in Tomaža Barade, dveh asov borilnih veščin. "Pri meni je približno leto in pol treniral poznejši svetovni profesionalni boksarski prvak Zavec, ki to le redkokje omeni. Dosegel je več zmag na mednarodnih turnirjih v polnem kontaktu in osvojil tudi peto mesto na svetovnem prvenstvu. V veliko veselje in čast pa mi je, da sem v reprezentanco povabil v mladosti izjemno nadarjenega Barado, ki se je pozneje razvil v sijajnega kikboksarja. Tomaž v pogovorih ne pozabi omeniti, da sem bil pomemben člen na njegovi športni poti, na kateri je postal večkratni svetovni prvak v tekvondoju in kikboksu."
Vladimir Sitar si je s prizadevnim in strokovnim delom v borilnih veščinah pridobil veliko zaupanje v slovenskem in mednarodnem kikboksu - od leta 2010 je predsednik Kikboksing zveze Slovenije, ki združuje 44 klubov. Med letoma 2016 in 2022 je bil predsednik Wako Balkanske kikboksing zveze, od leta 2016 do 2020 tudi član predsedstva svetovne Wako organizacije, aktiven član pa je še v številnih drugih športnih organizacijah. Zelo cenjen gost je tudi na predavanjih doma in v tujini, svoje znanje pa je nadgradil tudi z izdajo dveh knjig - Kikboks: nastanek in razvoj kikboksa v svetu in pri nas (2001) in Kikboks: tehnike in taktike borbe (2004). "To sta prvi tovrstni publikaciji pri nas, ko bom v pokoju, se bom lotil pisanja tretje," pove in pogovor konča z upanjem, da bo kikboks leta 2028 na programu olimpijskih iger v Los Angelesu.
