Tri mesece treninga do svetovne prvakinje v canicrossu

Na ICF WC 2024 BARDO Official je kljub neprizanesljivim vremenskim razmeram in zahtevni progi osvojila prvo mesto v kategoriji Canicross master women 1. Z novo svetovno prvakinjo smo se pogovarjali o njenih uspehih, treningih in športni kinološki disciplini, ki navdušuje številne tekače in ljubitelje kosmatincev pri nas.

Tek za vse pse z voljo

Canicross je, kot pove že samo ime, tek s psom, saj canis po latinsko pomeni pes, cross pa je kros, tek po naravnem terenu. Na spletni strani Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov so zapisali, da je to tek v tandemu, saj pes in tekač skušata delovati usklajeno kot ekipa, pes pa z vlečenjem pomaga tekaču k hitrejšemu tempu. Tako pes kot tekač morata vložiti nekaj truda v skupen tek.

»Načeloma ni omejitev, kdo se lahko odloči za canicross, pomembno pa je, da za samostojni binom, kar v canicross slovarju pomeni vodnik in pes, nimata fizičnih omejitev, poškodbe ali bolezni. Obstaja še kategorija »adaptive«, kjer tečejo osebe s posebnimi potrebami, ki imajo ob psu še enega vodnika. Ni nujno, da sta zelo dobro fizično pripravljena, saj to lahko pridobita skozi treninge, ki naj bodo različnih oblik, da ne ostane le pri tekaškemu treningu,« nam pojasni Kovačičeva.

»Pasma ni odločilna, pomembno je, da je pes zdrav in nima fizičnih oziroma zdravstvenih omejitev. Tečejo lahko tudi zdravi brahicefalični psi in če je tek prilagojen, torej razdalja, hitrost in intenzivnost, lahko teče celo trinogi pes. Na eni strani imamo pse, ki so vzrejeni z namenom vlečnih športov, sama pa sem recimo tekmovala z zavetiško psičko Miko Gmajniško. V Celovcu sva na TiKo Hundelauf, teku za promocijo posvojitev iz zavetišč, celo premagali vse druge tekače in stali na stopničkah. Še en dokaz, da pri canicross ne odloča pasma, veliko bolj je pomembna volja psa,« poudari tekačica.

V tujini lahko tako na tekmovanjih vidimo različne pasme, od španjelov in ptičarjev do labradorcev in Jack Russell terierjev, ki uživajo v teku s svojim lastnikom.

Oprema za prijeten tek po različnih terenih 

Pri približno enem letu starosti je pes pripravljen za prve treninge canicrossa.

»To še ne pomeni, da prej ne sme teči ali biti vprežen, saj je to odličen čas za trening navajanja. Ko pes dovolj zraste, kdaj je to, je odvisno od pasme, se začne s postopnimi treningi canicrossa in vleke, tako glede razdalje, hitrosti, intenzivnosti kot tudi intervala, v katerem se trenira,«

o prvih treningih razlaga svetovna prvakinja.

»Vedno pa najprej začnemo z doggingom, lahkotnim tekom s psom, ki ni tekmovalne narave in se tudi ne stremi k temu, da pes vleče.«

Na doggingu pes uživa, teče in se spoznava s posebno prilagojeno opremo za canicross.

»Priporočljiva je ergonomsko prilagojena oprsnica, ki ne pritiska preveč na prsi koš, temveč ga lepo oprime, poleg tega ne ovira ramenskega obroča, hrbtenice in trebušnega dela.«

Vlečna vrv, ki je praviloma dolga meter in pol, je elastična, da amortizira sunke in vleko. Tekač ima poseben pas, ki se mu dobro prilega in zdrži vleko. Kovačičeva dodaja, da morajo biti tekaški čevlji primerni za razgiban teren in ne za cestni tek, saj se na canicrossu teče na različnih podlagah, ovinkih, širini in strmini progre, obutev mora biti dovolj fleksibilna in odzivna ter imeti dober oprijem.

»Ko začnete s treningi, boste opazili, kako bo pes začel povezovati, da canicross oprsnica ni za sprehod, kjer mu lastnik dovoli, da voha, izloča, ima interakcijo z osebki v okolju, temveč da je to oprsnica za trening canicrossa, kjer mora biti osredotočen samo na tek. Se pa večina psov te oprsnice zelo razveseli, ker vedo, kaj jih čaka.«

Bistvo canicrossa je namreč tudi, da pes in tekač med tekom uživata in se zabavata.

Za dobro kondicijo tekaški trening ni dovolj

Tako kot se tekač ogreje pred vsakim treningom teka, je dobro, da se ogreje tudi pes.

»Kakšno bo to ogrevanje, je odvisno od psa. Najprej moramo seveda vsakega psa sprehoditi, da opravi fizično potrebo in je lahko na treningu ali tekmi osredotočen na tek. Sicer pa lahko s psom že doma trenirate gibalne osnove, kot je menjava položajev, kroženje, hoja, sproščen tek, dvigovanje in zavedanje tac ipd, da poskrbite za boljšo gibalno sposobnost,«

svetuje svetovna prvakinja v canicrossu. Podobne preproste vaje za aktivacijo določenih mišičnih skupin naredite tudi pred treningom, ki jih nato nadgradite še s kratkimi šprinti. Treninge lahko popestrite s skupnimi treningi z drugimi psi, z vajami na primer skupinskega štarta ali prehitevanja in izbiro bolj zahtevnih terenov.

»Po treningu ali tekmi je treba poskrbeti še za ohlajanje psa in njegovo umiritev, da ga recimo zmasirate. Nujno ga je treba tudi hidrirati,«

še spomni Kovačičeva. Pes mora poznati tudi nekaj osnovnih ukazov v canicrossu, najbolj uveljavljena so ukazi ali usmeritve 3, 2, 1, GO, GEE (pomeni desno), HAW (pomeni levo), STOP, ki veljajo tudi v drugih disciplinah, recimo v bikejoringu in scooterjoringu.

»Vključiti mora še zdravstvene in zmogljivostne fitnes komponente, kot so srčnopljučni fitnes, vaje za mišično moč in mišično vzdržljivost, gibljivost, eksplozivnost, hitrost, okretnost, koordinacijo in ravnotežje. Vaje mora prilagoditi svojim zmogljivostim, najti neko pravo intenzivnost zase in vaje vključiti v svoj vsakdan. Včasih recimo del vaj opravim kar v pasjem parku ali na sprehodu.«

Od poškodbe do svetovnega prvenstva

Kovačičeva se je s canicrossom spoznala že pred več kot desetletjem in prvega teka se je udeležila še s svojo seniorko Maro.

»Stara je bila že skoraj 13 let, ko sva šli na Tek s kužki na Bledu, nato še v Trzin in nekaj drugih tekem. Z vsemi svojimi naslednjimi psi sem zelo rada tekla, nikoli sicer nisem trenirala, sem se pa občasno udeleževala tekem teka s psi ali pa tudi brez. Šele ko sem spoznala Nušo in Edvarda Schumet iz Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov, ki sta srce vlečnih športov, sem se od blizu srečala s canicrossom. Pred tremi leti sta mi posodila svojega Eurohounda Nitrota, s katerim sem imela prvo pravo izkušnjo vlečnega psa, ki me je tako prevzela, da sem si kupila svojega greysterja Kina,«

o svojih prvih korakih canicrossa pripoveduje Kovačičeva.

»Ko je Kin dopolnil eno leto, sem začela trenirati pri Romanu Kejžarju. Žal sem se pred prvo tekmo poškodovala in takoj po tekmi pristala na berglah zaradi hudega vnetja kvadricepsa, ki so se mu pridružili še močni krči pri vsakem gibu. Kar tri mesece nisem trenirala, zato sta Kina v športno varstvo vzela Nuša in Edvard. Enkrat na teden je imel treninge tudi z Ajo in Anžetom, ki sta odlična trail tekača in občasno tekmujeta tudi v canicrossu. Vendar še vedno ni bil aktivno sprehojen in nisva skupaj trenirala, povrhu vsega sem se, če me je na sprehodu le malo povlekel, zadrla od bolečine, kar je precej skrhalo najin odnos,«

se spominja tekačica, obenem pa priznava, da je prav zaradi poškodbe ugotovila, kako pomembna je osredotočenost, če želiš dosegati prave rezultate. Ko se je počutila bolje, je začela s tekom, najprej sama, nato s Kinom.

»Ko sem izvedela, da me lahko kljub le enemu tekmovalnemu rezultatu prijavijo na svetovno prvenstvo, še nisem bila stoodstotno fizično pripravljena, do prvenstva pa je bilo samo še tri mesece. Ponovno sva začela trenirati z Romanom Kejžarjem, kar je pomenilo skoraj vse od začetka, postopoma sva stopnjevala treninge. Prijavila sem se še na treninge pri Britanki Sarah Gillam, priznani trenerki, ustanoviteljici programa Train and Smile in elitni tekmovalki canicrossa. Oba sta postala neprecenljiva mentorja, ne le zaradi vseh prilagojenih treningov, ki sta mi jih pripravila, ampak tudi zaradi pripravljenosti odgovarjati na vsa moja vprašanja. Tudi ekipa, ki teče pri Romanu Kejžarju, je zelo podporna skupina, v kateri navijamo drug za drugega.«

Po prvih treningih se je septembra vrnila na manjša tekmovanja, najprej sta se s Kinom udeležila ljubljanskega Skoka na Rožnik, kjer sta postavila rekord proge, čeprav so bile okoliščine daleč od idealnih. Preizkusila sta se na Hard Dog Race na Madžarskem, ki je pravi oviratlon za pse in tekače na različnih terenih in z različnimi ovirami.

»Nato sva šla na canicross v Novo Mesto, da sva podprla lokalno tekmo, kjer sem zmagala, a nisem dala vse od sebe, saj sem imela naslednji dan že novo tekmo v italijanskem Trbižu. Tam sem bila absolutno prva, najboljša tudi v moški kategoriji.«

Kovačičeva se zaveda, da fizična pripravljenost ni vedno dovolj, včasih imaš lahko več smole zaradi terena, svojih napak ali psa, ki mora opraviti svojo potrebo.

»Opažam pa, da je Kin iz tekme v tekmo bolj suveren in ve, kaj mora ali ne sme početi. Midva sva šele začela, se še učiva bontona, pravilne in pravočasne reakcije, nisva imela veliko skupinskih treningov, zato si nisem niti drznila upati na dober rezultat na svetovnem prvenstvu. In prvi dan na prvenstvu sem bila zaradi lastnih napak na progi v svoji skupini tretja. Sem se pa tako za naslednji dan že bolj pripravila in sva zmagala.« 

Postala je svetovna prvakinja v kategoriji žensk nad 40 let in 13. na svetu med canicross tekačicami. Kljub uspehih pa se ne čuti dovolj kompetentne po znanju in izkušnjah, da bi sama vodila treninge canicrossa ali organizirala tekme.

»Pozdravljam in podpiram pa vse, ki se tega lotijo. Sama imam brezplačna pasja tekaška srečanja, ki niso strukturirana kot pravi trening, učimo pa se recimo tekanja, usmerjanja in canicross olike. In ta srečanja so primerna za vse rekreativce, ne glede na predznanje.«