Tomaž Ranc
Kako lačni ste nogometa po tem premoru z epidemijo?
"Priznam, da nisem bil več tako zaljubljen v nogomet, ker smo bili tako dolgo brez njega. To, da smo enkrat lahko trenirali, pa drugič spet nismo mogli, je bilo naporno zame, ker treniram namreč za to, da igram tekme! Predsedniku kluba sem že rekel, oprosti, ampak mislim, da sem na točki, da končam z nogometom, ampak, če se bo prvenstvo nadaljevalo, ti dam roko in obljubim, da pridem pomagat."
Ta trenutek je zdaj tu, prihodnjo soboto se prvenstvo v 3. SNL končno nadaljuje. S treningi ste že pričeli, torej nadaljujete, pa potem, po sezoni?
"Drži, zagotovo bom oddelal svoje, dopuščam pa tudi možnost, da še nadaljujem, sem tehtnica, neodločen, vedno premlevam. Razlika pa je, ali rečem "moram iti na trening" ali "bom šel na trening", to so nianse. Ker če si rečeš "moram", to za športnika ni v redu. Letos sem si rekel, Lipi, kaj je zdaj, se ti ne ljubi več? Ampak, ko sem danes na treningu zaigral, sem ugotovil, da sem le pogrešal fuzbal."
Ta svežina, tudi zabava na treningu, ki sem jo ujel, je dober znak. Pa tudi, kako včasih mladim kaj pokažete. Pa poslušajo "pobi"?
"So mladi, ki vprašajo, Lipi, kako bi pa ti to naredil in jim želim pomagati, še posebej, če vidim, da želijo napredovati in imajo voljo. Včasih morda rečem tudi kakšno besedo preveč, ampak v nogometnem duhu je treba to vzeti dobronamerno."
Večji del ste si nogometni kruh služili v Avstriji. Z rosnimi 12 leti ste odšli igrat v Celovec, pa bili kadetski in mladinski reprezentant Slovenije, in se pri 31. letih vrnili v Slovenijo. Ste eden tistih, o katerih so se ljubitelji nogometa na Koroškem vedno pogovarjali, golgeter, premalo izkoriščeni talent, zabavljač. Poznajo vas tudi širše po dolgi nogometni karieri v Slovenskem atletskem klubu (SAK), v oddajah ORF "Dober dan, Koroška" so vedno poročali o vaših golih...
"S turbanom na glavi, kot strela z jasnega je udaril... haha, zabavno je bilo. Začel sem v mežiškem Akumulatorju, od koder so me zvabili v SAK. Mislil sem si - tam dobiš novo torbo, kopačke, drese... uf, iz prve sem zagrabil. Pomembno vlogo pri tem je imela mama Veronika, ki je bila državna reprezentantka v odbojki še v Jugoslaviji in je po duši športnica. Vedela je, kaj je šport in mi je rekla, daj se zraven, resno se moraš lotiti, to delaš zaradi sebe in me naučila, da moraš imeti šport rad, če želiš biti uspešen."
Zgodaj ste pričeli pri članih... Kakšna je vaša članska izkušnja?
"S 16. leti sem že prišel k članom SAK in z 18. leti podpisal profesionalno pogodbo, ki sem jo imel dvanajst let. V SAK sem igral do 25. leta. Vmes tudi v celovških Austrii in ASV. Najvišje sem igral v celovški Austrii v tretji ligi, Arena ob Vrbskem jezeru je res lep stadion, kjer je bilo tudi evropsko prvenstvo v nogometu. Imeli smo močno ekipo, bili celo na drugem mestu, a kar naenkrat se je predsednik umaknil in je šel klub v stečaj, nato sem se vrnil v SAK."
V Slovenskem atletskem klubu so se vas zelo močno držali, vaše igre niso bile neopažene tudi v domovini, saj ste prišli tudi do slovenske reprezentance in stikov z večjimi klubi?
"Najboljše sezone sem imel v času, ko sem bil v slovenski mladinski reprezentanci, ki jo je vodil Miloš Rus, takrat sem dal za SAK čez dvajset golov. To so bile prelomnice v moji karieri, imel sem ponudbe in kontakte z Münchnom 1860, Kölnom in pa Olimpijo, v času ko je bil predsednik Miro Gavez. Z njim sem bil že na kosilu, bil sem pripravljen na odhod v Olimpijo, ampak SAK je bil takrat finančno močen, obenem pa so zahtevali tudi visoko odškodnino, 200.000 evrov, ki je Olimpija takrat ni mogla plačati, zato je padlo vodo. Trener Olimpije je bil takrat Milivoje Bračun." (sezona 2004/2005, za Olimpijo so leta 2004 igrala znana imena, Sebastjan Cimerotič, Boštjan Cesar, Zoran Pavlović, Dušan Kosić, Branko Ilić, Jasmin Handanović, Tonči Žlogar...op.a.)."
Kako pa je bilo z Nemčijo?
"To so bili kontakti iz časa reprezentance, ampak iskreno rečeno, tudi sam sem si mislil, da sem še prezelen s svojimi 17, 18 leti. Odlašal sem, ampak, zdaj bi verjetno zagrabil."
Vaš oče "Laca" se poheca, da je bila kriva mamina goveja juha...
"Ni bila ravno mama, navezan sem na Mežico, mislil sem, da bom še malo počakal. Zdaj nikoli ne bom vedel, kaj bi bilo. Moram pa reči, da mi je Celovec ustrezal, vozil sem se od doma, iz Slovenije sem šel v Slovenijo, dobro sem se počutil, radi so me imeli. SAK je kot velika družina, tam sem preživel lepa obdobja, ki jih nikoli ne bom pozabil. Edina grenkoba pa je morda, da bi me lahko prodali za nižjo odškodnino, ko je bila ponudba Olimpije. Mislim, da do takrat enako, kot so zahtevali zame, plačali za Cesarja, Žlogarja... Grega, malo še počakaj, so mi govorili, nato pa je prišel en hudičev piknik v Črni, ko sem šel igrat nogomet za sindikat in si strgal križno vez."
Pa vas v klubu niso kaznovali?
"Stali so mi ob strani, vedeli so, da kaj se je zgodilo, ker sem bil odkrit, razumeli so in me poslali za mesec dni na Kanarske otoke, kjer sem se pripravljal z avstrijsko atletsko reprezentanco. Najprej sem mislil, da bo tam uživancija, a daleč od tega, trdo sem delal, tudi bruhal od "mučenja", saj sem vedel, da moram trpeti, če se želim vrniti. Koleno sicer ni več nikoli bilo tako kot je bilo, ampak je pomagalo, vrnil sem se. Tudi plače so bile v Celovcu vedno v redu, tako da sem bil zadovoljen. Na Koroškem me res veliko ljudi pozna, to vidim sedaj, ko sem v službi v Velikovcu."
SAK pa vas enostavno ni hotel dati?
"Olimpija je sicer SAK-u ponudila sto tisočakov odškodnine in potem še delež od prodaje, ampak SAK tega ni hotel. Me je pa oče vseskozi kuril z Olimpijo in Hajdukom, zato me je prav ta prestop mikal. Ampak danes mi ni žal, tako je pač prišlo, se je že moralo tako narediti. Vem, da me je večkrat gledal tudi Nenad Bjelica (trenutno trener Osijeka, prej Dinama, op.a.), takrat je treniral WAC, kar mi je predsednik kluba povedal in sem morda ravno zato imel tremo in igral slabo tekmo."
Vašega očeta vedno vidimo ga na tribunah, kjer je poln nogometnih anekdot, tudi sam je brcal, ampak lani pa je bil tiho, ko ste izvajali "panenko" in vam je vratar prijel žogo... Zakaj "panenka"? Mislite, da vratarji ne vedo, da streljate tako?
"Haha, zanimivo mi je streljati tako, ampak če vratar pri enajstmetrovki stoji, je nekaj narobe z njim! Mi pa oče reče ob taki situaciji, da nisem jaz kriv, ampak da je kriv on, ker me ni imel prej, da bi videl, kakšne gole je on dajal, da so še nasprotniki ploskali."
Hahaha. To so te nogometne anekdote, meni pa je rekel, da je sodnik, če je on hotel streljati enajstmetrovko, kar avtomatsko pokazal na sredino, saj da niti ni treba streljati, ker bo itak zadetek...
"Ja, ja, sicer pa je igral pri Akumulatorju, kje drugje pa ne."
Kako vidite sedanji nogomet in kako se pripravjate na tekmo?
"Nogomet je garaški šport. Sam imam ritual. V glavi imam tekmo že prej – ves čas razmišljam, kdo so štoperji nasprotnika, kako igrajo, vedno na dan tekme se po kosilu malce uležem. Je pa preskok med 1. MNZ Maribor in tretjo slovensko ligo velik, tempo je hitrejši, predvsem pa je dobro, da se uveljavljajo mladi. Talent naj poje delo, ne da delo poje talent!"
So vas avstrijski "beki" mlatili po nogah?
"Vsega je bilo. Trener Toni Tomažič je recimo, ko nas je vodil v SAK, uvedel sistem štirih v liniji, prej tega nismo znali. S petih smo prišli na 38 točk, dal nam je znanja in nogometne inteligence. Imel je avtoriteto in ekipo, igrala sta še Goran Jolić, Samo Vidovič, dobri smo bili."
Kakšne imate ambicije sedaj pri Korotanu? Nogometna zveza Slovenije je določila sistem, da se odigrata še dva kroga, nato se ekipe razvrstijo v ligo za prvaka in za obstanek.
"Nekaj smole je bilo, trener Niko Podvinski je odšel, preveč si je jemal k srcu, ampak zdaj delamo z Bojanom Kusom, ki je tudi dober trener, igralci ga poslušajo. Ta duh prve lige na Prevaljah še obstaja in bo ostal, ljudje so zahtevni glede nogometa. V tretji ligi moraš biti stoodstoten, če želiš na vrh. Bistrica in Rogaška sta letos močnejši, sicer pa lahko vsak vsakega premaga. Tudi če zdaj v nadaljevanju obe tekmi dobimo, nismo odvisni le od sebe. Za Korotan ne bo nobenih težav. Pogrešam pa gledalce, ker so tekme zaradi njih. Prihajajo tudi fantje iz Mežice in mi dajo dodatno motivacijo."
Kako pa da ste se začeli ukvarjati z disc golfom, igro, kjer mečete frizbi v posebej oblikovano kovinsko košaro?
"Na Gmajni, na bivšem smučišču, so nam postavili koše, nismo niti vedeli, kaj to je, ampak je fajn. Smo v naravi, to je za dušo, odklop. Bil sem celo državni podprvak (drugi ali tretji) v disc golfu, prvak še pa bom. V "puttanju", to je ena od različic, ki še nima niti prevoda, pa sem bil celo prvi."
Brez nogometa pa verjetno ne boste zdržali?
"Teh sedem tekem bo hitro končanih, potem bomo pa videli. Upam le, da ne bo poškodb. Gledam pozitivno naprej. Na Prevalje pridem rad, dobil sem nove prijatelje, rad imam navijače, ljudi, ki delajo v klubu in vsa čast ljudem, ki organizirajo, delajo tudi dobro z nogometno šolo, vidimo poletni kamp. Nogomet je veliko odrekanja, ampak ti tudi veliko da. Rad se nasmejim, spijemo tudi kako pivo, vse to šteje in mi veliko pomeni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
