(INTERVJU) Žan Karničnik: Klic Mure me je rešil, zdaj pa je bil čas za korak naprej

Žan Karničnik se navaja na življenje v novem okolju. Uradni debi v dresu Ludogorca v prvi bolgarski ligi je že za njim. Da se je ravno te dni iz hotela preselili v stanovanje, nam je povedal 27-letni nogometaš, ko smo ga poklicali po treningu: "Pokazali so mi par stanovanj, moja odločitev je bila, kaj bom izbral. Na koncu je šlo kar hitro, da mi zdaj ni treba več biti v hotelu. Ko sem prišel v Bolgarijo, so me najprej dali v hotel, za tiste prve dni - tudi tam mi ni nič manjkalo, a vseeno je boljše biti na svojem." Prihodnji mesec ga bo za nekaj dni obiskala tudi punca, čez nekaj časa pa bi lahko v Bolgariji tudi skupaj zaživela, dodaja.

Greva iz Bolgarije nazaj v Slovenijo, v Mursko Soboto. Udobno, dobro vam je bilo v zadnjih letih. Prekmurci so vas, Korošca, sprejeli za svojega. Imeli ste podporo na vsakem koraku. "Ljudje so nogometno povezani, preprosto nori na fuzbal," ste dejali. Zdaj ste šli naprej. Kaj ste od Mure odnesli v svet, kaj vam je dala?

"Mura mi je v štirih letih in pol, ki je sem jih preživel tam, dala ogromno. Od vseh ljudi, podpore, navijačev ... To je bilo še posebej izrazito zadnji dve leti, ko smo osvojili naslov, se uvrstili v konferenčno ligo. Vzdušje je bilo vrhunsko, ekipa je bila dobra, razumeli smo se med sabo, pomagali eden drugemu, če je prišlo do česa. To nas je gnalo naprej. V Sloveniji smo dosegli neko točko, skoraj maksimum. Težko bo to preseči s slovenskim klubom, vemo namreč, kakšni so finančni vložki v drugih državah. Težko je priti v ligo prvakov, zato mislim, da je konferenčna liga res dobra odskočna deska tudi za naprej, za vse. Mi smo pokazali, da se lahko vanjo uvrsti tudi slovenski klub. Konec koncev igra neko pomembno vlogo, da se nismo predali, borili smo se proti vsem, dobro zastopali barve slovenskega nogometa. Res je, da sem tudi jaz osebno prišel na neki visoki nivo, ki sem ga želel izkoristiti, da stopim stopničko višje v svoji karieri in s tem tudi nekaj zaslužim."

Kakšni so vaši prvi vtisi v novem klubu, kako je v Bolgariji?

"Kar sem videl zaenkrat, je res na zelo visokem nivoju. Trening center je 'bolan', na razpolago imaš vse - karkoli si želiš. Življenje tukaj lahko primerjam z Mursko Soboto, tudi mesto je približno tako veliko, nič večje. Mogoče je Murska Sobota še stopničko višje, kot je Razgrad, saj Bolgarija pač ni tako razvita. Je pa res, da so pogoji za nogomet vrhunski."

V zadnjih letih, ob ključnem preboju na vaši profesionalni nogometni poti, vas vseskozi spremlja trener Ante Šimunža. Ko ste se iz mariborske B-ekipe, ki so jo takrat razpustili, podali k Muri, je na Fazanerijo prišel tudi Šimundža. Zdaj ste izbrali isto pot v tujino kot trener. Kako je sodelovati z njim?

"V moji karieri profesionalnega nogometaša je tudi on veliko vplival, da sem se razvil, kot sem se. Na koncu mi je dal nekoliko več svobode, zato sem se lahko tako dobro počutil, kazal te dobre predstave. Res sem videl, da imam popolno zaupanje z njegove strani. Ko se je odločil za Ludogorec, je to, da mu sledim, postala moja prva opcija. Najbolje me pozna, ve, kaj je dobro, ve, da lahko igram na visokem nivoju. Zdaj je na meni, da to dokažem. Vsekakor me podpira v vsem. Če karkoli potrebujem, sva vseskozi v pogovorih. Pomaga mi na vseh področjih."

Zdaj se morate ponovno pokazati, dokazati ...

"Mogoče bom v tem prvem, spomladanskem delu potreboval malo časa, da se navadim na ligo, vidim druge ekipe, spoznam, kako kaj deluje. Drugače pa je moj namen, da nadaljujem to, kar sem počel pri Muri. Pa mislim, da ne bi smelo biti problema."

Zelo pomembna odločitev glede odhoda v tujino je za vami, potrpežljivo ste čakali na to, o tem sanjali. Kako zdaj iz distance gledate na ves vrvež, v katerem ste se lani ob dobrih igrah v konferenčni ligi in vpoklicu v izbrano vrsto, znašli v polnem soju (medijskih) žarometov? Je bilo vse skupaj psihično naporno, vam je zdaj odleglo?

"Po koncu leta sem bil nekako sam pri sebi odločen, da je res prišel trenutek, da naredim korak naprej, prestopim v boljši klub - tudi finančno. To se je vleklo v januar, ko smo iskali rešitev, kako zadovoljiti vse strani. Na koncu smo našli način, da se je moja prvotna želja tudi uresničila. Je bilo pa kar naporno spremljati vse, čakati klice od enega do drugega, kako so rešili zadeve. V bistvu sem jaz bil tisti, ki pač na koncu samo podpiše pogodbo. Za vse druge stvari imam menedžerja, da skuša izvleči čim več iz situacije. Mura je tudi zahtevala določeno ceno, od katere, logično, ni odstopala, ker nisem imel v pogodbi odkupne klavzule, tako da je bilo dosti v njihovih rokah oziroma tudi v nekem dogovoru med klubom in mano, da mi bodo poskusili omogočiti boljši jutri."

Lani ste dejali: "Tujina ti lahko ponudi boljše finančne možnosti, nikamor pa ne bom silil za brez zveze."

"Da, moja prva želja je uresničena."

Kako je videti vaš dan, kako so vas sprejeli soigralci?

"Ekipi sem se pridružil v Turčiji. Tam, v tistem trening centru se je vse začelo - trening smo imeli dvakrat na dan, v bistvu smo bili prosti samo zvečer. Zdaj smo se vrnili v bazo, v trening center v Razgradu. V klubu imamo na razpolago zajtrk od devete do desete ure, kasneje imamo trening, po treningu tudi kosilo. Zdaj smo od druge ure popoldne naprej prosti oziroma imamo možnost iti tudi nazaj v klub trenirat. Sami moramo poskrbeti za večerje, to je to. Soigralci so me kar dobro sprejeli, zdaj je prišel tudi golman, Hrvat Simon Sluga, ki mi je nekoliko olajšal delo, dosti se z njim družim. Eden od soigralcev je tudi moj sosed, tako da smo kar blizu. S Simonom se nekoliko lažje sporazumevava, lahko govorim bolj po naše, drugo pač poteka v angleščini."

Kakšna je situacija na igrišču, na tekmah?

"V nedeljo smo začeli z ligo, imeli prvo tekmo. Bil je odličen prvi polčas z naše strani, dosegli smo štiri zadetke in tako nekako že takrat odločili tekmo v našo korist, v drugem polčasu pa jo mirno pripeljali do konca. Vesel sem svojega uradnega debitantskega nastopa za Ludogorec v prvi ligi, trener mi je namenil nekaj več kot pet minut igre. Že prej sem na mednarodnih prijateljskih tekmah, ki smo jih igrali v Turčiji, zaznal ta višji nivo. Nivo je višji, igra hitrejša, manj časa je za razmišljanje. Napake so kaznovane hitreje kot v slovenski ligi, zato moraš biti res skoncentriran celo tekmo."

Počasi ste dozorevali kot igralec, ostali ste skromni, niso vam prehitro zrasla krila. Ravnali ste pametno in predvsem z zavedanjem, da je ključen nogomet, kako se izkažeš na igrišču. Je tudi to ključ do uspeha?

"Mogoče sem kot igralec dozorel nekoliko kasneje kot drugi, ki se priključujejo že pri 18 letih ali pa še mlajši. Ko mi je potekla pogodba z Mariborom, sem bil na točki, ali bom še igral resen nogomet ali se odpravil v Avstrijo in si tam poiskal kaj za delat, zraven pa bi še malo igral nogomet. Potem je prišel klic Mure, ki me je rešil vsega. Je pa res, da je bila v zadnjih dveh letih, ko sem že nekoliko starejši, to zame tudi ena zadnjih možnosti za odhod v tujino. Če se ne bi 'poklopilo' ... Ne veš, kaj ti prinese nogomet, ogromno je poškodb ... Potem mogoče tudi ne bi mogel ven."

Rasli ste postopoma, kot naj bi bilo zdravo in prav. Nekaterim se mogoče zgodi prehitro, ko so še premladi.

"Da, prehitro silijo v tujino, potem pa se jih veliko vrne. Bomo videli, kako bo v mojem primeru, a za zdaj sem zadovoljen."

Oktobra lani ste postali tudi prvo orožje Slovenije na desni strani obrambe.

"Zelo sem bil vesel povabila v reprezentanco. Da zastopa barve svoje domovine, je tista točka, ki za nogometaša pomeni največ. Na koncu se mi je vse sestavilo, na vseh štirih tekmah sem tudi igral. Tudi to je bilo nekaj čisto novega zame - igrati z zvezdami, kot sta Oblak in Iličić. To ti pove, da si res na tisti dobri poti, da si med 20 do 25 najboljšimi nogometaši v državi po selektorjevem izboru. Res je lep občutek, potrditev dobrega dela, tudi neko samozavest ti da."

Sprehodiva se za konec skozi vaš poklicni nabor dresov. Od vijoličaste do črno-bele, slednja vam je blizu tudi kot navijaču Reala iz Madrida, zdaj pa ste pristali pri zeleni barvi, a ohranili številko 21, kot ste jo imeli v Muri.

"Da, imel sem jo že pri Muri. Ker je bila tu številka 21 odprta, sem se odločil, da bom s tem nadaljeval."