(PORTRET TEDNA) Svetovni prvak, ki je izbral težjo pot

Andrej Petelinšek

Marsikaj se je v zadnjih dneh spremenilo v Ljudskem vrtu. Že druženja z novinarji so, ne le zaradi novih prostorov pod severno tribuno stadiona, drugačna. Daljša, a zato nič manj vsebinska. Mauro German Camoranesi, od prejšnjega četrtka novi trener nogometašev Maribora, je pozorno poslušal prevajalca, sicer prvega moža klubske službe za odnose z javnostmi Željka Latina, ko je njegove besede tolmačil v slovenščino. Opazil je, da ga mora dopolniti, ko je med naštevanjem pohval elegantno izpustil ekipo, zadolženo za komuniciranje z mediji. Na igrišču dela brez prevajalca. Nekaj slovenščine je že pobral; če ga boste srečali kje v bližini Ljudskega vrta, bo vljudno odzdravil z "dober dan", a v prvem tednu treningov se je, razumljivo, raje držal italijanščine in angleščine. Dovolj dobre za napotke za zaprtimi vrati garderobe, premalo za javne nastope. Nogometni jezik je, kot v teh dneh radi poudarjajo pod Kalvarijo, univerzalen, da se na poti med prvim možem stroke in igralci res nič ne izgubi, pa skrbi primorska kolonija na Štajerskem na čelu s trenerjem vratarjev, Novogoričanom Mitjo Pirihom.

Odmik od prejšnje garniture

Športni direktor Oliver Bogatinov, ki je v pisarni nasledil prvega arhitekta sodobnih uspehov Maribora Zlatka Zahoviča, si v začetku svojega mandata prevelikih odmikov od vizije, ki jo je zagovarjala prejšnja garnitura, ni privoščil, drugačno pot pa je nakazal po rajanju severnoirskih polprofesionalcev, presenetljivih krvnikov vijoličastih v prvem krogu kvalifikacij za evropsko ligo. Argentinec z italijanskim državljanstvom je tako postal prvi trener najuspešnejšega slovenskega kluba, človek, ki ne prihaja iz Slovenije ali z območja nekdanje Jugoslavije. "Mauro je bolj izbral nas kot pa mi njega," je Bogatinov ustoličil strokovnjaka, ki je zgodbo v slovenski ligi začel januarja na klopi sežanskega Tabora. Maribor je od Kraševcev odkupil pogodbo, višina odškodnine pa ostaja poslovna skrivnost. Da bi ustavil govorice o astronomski plači za nekdanjega zvezdnika italijanske serie A, je športni direktor Bogatinov pojasnil še, da novi trener ni med desetimi najboljše plačanimi v klubu, ki je v letu pred koronakrizo za nogometaše namenil 3,2 milijona evrov, še milijon pa za člane strokovnega štaba.

Tadej Regent

Igralski velikan, trenerski začetnik

Pol sezone za krmilom novinca v slovenski prvi ligi je bilo dovolj, da so nanj postali pozorni največji klubi v državi. Snubila naj bi ga bila Olimpija, prepričal ga je Maribor. Med vijoličaste ni prinesel bogatih trenerskih referenc, drugo kariero je začel na klopi mehiškega tretjeligaša Coras de Tepic, v argentinski prvi ligi na zgolj sedmih tekmah vodil Tigre, se preizkusil še pri mehiškem drugoligašu Cafetaleros, nato pa tri leta čakal na ponudbo, ki je prišla iz Sežane. Vmes se je uveljavil kot strokovni komentator prenosov italijanske serie A.

"Želi se uveljaviti kot trener, a pri tem ne želi izkoriščati imena iz igralskih dni"

Ugotovitve o katastrofalnem stanju v slačilnici so že zamenjala poročila o dobrem vzdušju

V Torino za en evro

Kot nogometaš je dolgolasi Camoranesi zasijal v Italiji, do največjega odra pa se je prebijal skozi rodno Argentino, Urugvaj in Mehiko. Ko je za mehiški Cruz Azul na 79 tekmah zabil 21 golov, ga je opazila Verona in ga leta 2000 pripeljala v Evropo. Dve leti v serie A sta bili dovolj, da si ga je v svojih vrstah zaželel velikan iz Torina. Juventus se je z Verono dogovoril za solastništvo, hitrega in tehnično podkovanega krilnega igralca v svoje vrste pripeljal za zgolj en evro. Ja, en evro! No, da bi Camoranesi ostal v Torinu še po sezoni 2002/03, so morali črno-beli v Julijino mesto nakazati še pet milijonov evrov. Ostal je precej dlje.
Osem let je igral za Juventus, se z njim že v prvi sezoni po selitvi iz Verone veselil naslova italijanskega prvaka. Najboljši je bil tudi v sezonah 2004/05 in 2005/06, a so Torinčani naslova izgubili zaradi afere z nameščanjem tekem in izpadli v drugo ligo. Tam jim je pomagal tudi Camoranesi. "Tako se je odločil klub. Pogovorili so se s šestimi, sedmimi standardnimi nogometaši, ki so se jim zdeli primerni za nastopanje tudi v drugi ligi. Želeli so, da ostanem, in zato sem se tako odločil," se je afere Calciopoli spomnil v intervjuju za Večer pred letošnjim spomladanskim gostovanjem v Mariboru, ko je s premešano enajsterico dovolj zmedel gostitelje, da je na Kras odnesel točko za remi brez golov.

Oriundo je na igrišču utišal kritike

Ni bil prvi nogometaš, ki ni bil rojen na Apeninskem polotoku, z nastopom za italijansko reprezentanco, niti prvi Argentinec - Omar Sivori je za azzurre igral v začetku 60-ih let, pred drugo svetovno vojno je Luis Monti igral v finalu svetovnega prvenstva tako z Argentino kot z Italijo -, a vseeno je takratni selektor Giovanni Trapattoni razdelil deželo, ko je leta 2003 v reprezentanco vpoklical Maura Camoranesija. Argentinec je po 50 letih postal prvi oriundo, kot v Italiji pravijo članom svoje diaspore v Južni Ameriki, ki je oblekel reprezentančni dres. Zagovorniki ekipe, sestavljene izključno z domorodci, so brusili svoje puščice, ko ni prepeval italijanske himne, a Camoranesi jim je odgovoril z bojevitimi predstavami na igrišču. Za Italijo je v sedmih letih zbral 55 nastopov, vključno s petimi na svetovnem prvenstvu leta 2006. V finalu turnirja v Nemčiji ga je Marcello Lippi s klubskim soigralcem Alessandrom Del Pierom zamenjal v 86. minuti, odločilni trenutek, ko je Zinedine Zidane stisnil "zidana" Marcu Materazziju, je spremljal s klopi.