Ko so minuli teden med neurjem na Ptuju začele zavijati sirene gasilskih avtomobilov in se je kot blisk razširila novica, da gori ptujski grad, je marsikdo v grozi zrl v številne utripajoče modre luči in razmišljal, ali so gasilci prispeli pravočasno in se uspešno spopadli z ognjenimi zublji. Znano je namreč, da vira za črpanje vode ob požaru na grajskem griču ni, čeprav številni že leta in leta opozarjajo na nujnost izgradnje hidranta. Na srečo smo jo tokrat na Ptuju dobro odnesli. Bil je namreč lažni preplah.
Vprašanje vira in logistike
"Vsekakor nam ni vseeno, ko slišimo, da bi lahko gorel ptujski grad, saj stvari zagotovo niso urejene tako, kot so morda pri drugih objektih. Ob tem gre pri gradu za neprecenljive in nenadomestljive stvari," o občutkih gasilcev v tistem trenutku pravi poveljnik gasilske enote Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Ptuj Primož Korošak.
Gasilci so tistega večera prejeli klice, da se na gradu širi dim. Takoj so se odzvali s celotno posadko - štirimi vozili in dvajsetimi ljudmi. Da bi, če bi ugotovili, da gori, lahko takoj posredovali. Če pa bi se ogenj že razširil, nadaljuje Korošak, bi morali aktivirali tudi druge enote in zagotavljati požarno vodo iz drugih virov: "Voda, ki jo pripeljemo v cisternah, zadostuje morda za požar v kakem stanovanjskem objektu ali na ostrešju hiše. A že po gasilski taktiki vedno iščemo neki vir vodnega napajanja. Ali pa uredimo dovoz vode. Težava je v tem, da tudi dovažanje z gasilskimi cisternami zahteva svojo logistiko, dovolj cistern, da je voda ves čas zagotovljena." Zato bi v takem primeru vodo pripeljali iz nekega naravnega vira, torej reke Drave, pa tudi okoliških hidrantov, kolikor bi pač omrežje to dopuščalo.
Če bi grad zagorel, bi ga brez hidrantov v neposredni bližini težko pogasili
Najbližji hidranti so sicer nameščeni v Prešernovi in Raičevi ulici. "A pri tem govorimo o dotokih, ki so morda v tistem trenutku nezadostni. Hidrant, o katerem se pogajajo že leta, bi nam tako zagotovo koristil, sploh v začetni fazi intervencije, da bi lahko v vmesnem času organizirali druge vire vode," še dodaja Korošak. Po njegovih besedah bi bili tako za začetno gašenje potrebni hidranti, ki bi bili nameščeni znotraj objekta. Zunanje, nadtalne hidrante pa bi uporabili za napajanje gasilskih vozil med intervencijo, se pravi, da bi morali biti nameščeni tam, do koder lahko gasilci dostopajo z vozili - pred vhodom v grad pa tudi pri grajski žitnici. "Vsekakor gre za zelo pomembno pridobitev, saj z enim hidrantom lahko dobimo okoli 600 litrov vode na minuto. Cisterna pa se, tudi če pripelje šest tisoč litrov vode, v desetih minutah izprazni. In če ni druge za njo, smo v vmesnem času brez vode," razmišlja Korošak. Dostop do gradu je ob tem omejen tudi na le eno intervencijsko pot.
Še upajo na dogovor
Na ptujski občini odgovarjajo, da je pri gradnji hidranta največja ovira vprašanje, kdo mora biti plačnik investicije. Sami naj bi tako vseskozi sodelovali pri iskanju rešitve in so pridobili številna mnenja različnih institucij. Iz enega od njih, pojasnjujejo, pridobljenega pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje, s katerim je bilo seznanjeno tudi ministrstvo za kulturo, izhaja, da je za zagotovitev ustreznih virov vode za gašenje na ptujskem gradu odgovoren lastnik objekta, torej država.
Zato upajo, da bodo našli skupni jezik: "Občina je pred leti želela spodbuditi državo k projektu in je naročila projektno dokumentacijo za vodovodno omrežje s prečrpališčem, strojno in elektro opremo. Bilo je izvedenih nekaj sestankov z ministrstvom za kulturo, vendar projekt ni bil realiziran." Kot še pojasnjujejo na občini, sicer postavitev hidranta stane okoli dva tisoč evrov. A gre v primeru ptujskega gradu za gradnjo vodovodnega cevovoda s prečrpališčem na grad, kar naj bi po ocenah iz leta 2009 stalo 156 tisoč evrov.
Tretjina hidrantov nedelujočih
Ob hidrantu na ptujskem gradu svetnik Milan Klemen izpostavlja vprašanje splošne požarne varnosti v občini. Po podatkih za leto 2020 je namreč v občini od 661 hidrantov kar 205 nedelujočih. V tem letu je v proračunu za popravilo hidrantov predvidenih 27 tisoč evrov, kar zadostuje za približno 18 hidrantov. Za popravilo vseh 205 pa bi po ocenah potrebovali 330 tisoč evrov.
V Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, ki je upravljavec muzeja, so po besedah direktorja po tem dogodku znova obvestili vse pristojne, se pravi ministrstvo kot lastnika, pa tudi soustanovitelja, ptujsko občino, in jih ponovno pozvali, da znova resno pristopijo k pogovorom in skušajo najti ustrezno rešitev: "Na to temo smo imeli namreč že več sestankov, tudi skupnih, pri tem pa je bolj ali manj tudi ostalo." Ob tem pa direktor Aleksander Lorenčič dodaja, da je pravzaprav težko razumeti, da se o taki zadevi sploh razpravlja, saj bi morala biti požarna varnost, sploh v takem primeru, ko gre za spomenik državnega pomena, na prvem mestu.
Med tistimi, ki že leta opozarja na nujnost izgradnje hidranta na gradu, je tudi svetnik iz vrst Desusa Milan Klemenc. Sam je, glede na to, da prerekanja o tem, kdo je dolžan plačati gradnjo hidranta, poteka že tako dolgo, prepričan, da bi moralo Komunalno podjetje Ptuj, morda tudi v sodelovanju z Javnimi službami Ptuj, takoj pristopiti h gradnji hidranta in račun kasneje preprosto izstaviti ministrstvu. Takšno odločitev bi sicer po njegovem mnenju moral sprejeti mestni svet na izredni seji oziroma bi morali vprašanje nujne gradnje hidranta umestiti na dnevni red prihodnje seje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
