Čeprav je 1. februarja praznoval že 90. rojstni dan in že več kot pol stoletja z ženo Mijo živita v izjemno lepem predelu Črnuč, je Franc Ules po srcu ostal Štajerec in predvsem Hajdošan iz občine Hajdina. Odlično skriva leta in z bistrim spominom konkurira mnogo mlajšim sogovornikom. Ko se je praznični čas umaknil običajnemu vsakdanjiku, sva pokramljala ob kupu fotografij iz njegove mladosti, ki jo je do zaključka ptujske gimnazije preživel v Hajdošah z mlajšima sestrama Marijo in Verico ter staršema Mihaelom in Antonijo Ules.
"Z revščino se nismo otepali, obilja pa tudi ni bilo. Na štirih hektarjih zemlje smo pridelali hrano za lastne potrebe, nekaj pa tudi za prodajo," je povedal izjemno nadarjeni sogovornik Franc. Njegovi Črnučani ga poznajo kot strokovnjaka, ki je po zaključenem študiju na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo leta 1956 odšel na izpopolnjevanje na Geodetski urad v Hannovru. "Po vrnitvi iz Hannovra sem se zaposlil na Geološkem zavodu, kjer sem izvajal gravitacijske in magnetne meritve po Sloveniji. Po ustanovitvi Ljubljanskega urbanističnega zavoda leta 1960 sem se zaposlil in delal do leta 1983, nazadnje kot direktor zavoda. Po ustanovitvi Zavoda za izgradnjo Ljubljane sem prevzel mesto pomočnika glavnega direktorja za strokovne zadeve podjetja. Po osamosvojitvi Slovenije sem na Mestni občini Ljubljana do upokojitve leta 1995 vodil organizacijo Službe za mestno lastnino," je predstavil svojo zanimivo poklicno pot.
Bil je izjemen deloholik
Vzporedno je vse od leta 1971 delal tudi v Krajevni in Četrtni skupnosti Črnuče in bil kot njen podpredsednik zadolžen za prostorski razvoj, kot ustanovni član Prosvetnega društva tudi za kulturnega. S svojim strokovnim znanjem in pripadnostjo Črnučam še danes uživa sloves in spoštovanje, ki si ga je prislužil v vseh letih, ko je aktivno deloval v organih lokalne samouprave, kjer so znali prisluhniti mnogim njegovim argumentiranim predlogom in tudi oporekanju pobudam, ki niso imele dovolj pogojev za uresničitev. Znan je bil kot izjemen deloholik, ki je znal za seboj pritegniti prave sodelavce.
Za svoje strokovno delo je prejel veliko priznanj
Fakultetna izobrazba in visoko odgovorno strokovno delo sta Francu Ulesu omogočila temeljito poznavanje Ljubljane, pa tudi pretežnega območja Slovenije. Sodeloval je pri oblikovanju vseh velikih prostorskih načrtov mesta, izvedbi samoprispevkov, prenovi tržnice Jožeta Plečnika in drugih gradbenih projektov. Uveljavil se je tudi izven Ljubljane, predvsem so bile vidne njegove zasluge pri obnovi porušenega Posočja. Za svoje strokovno delo je prejel veliko priznanj, a pravi, da bi se težko odločil, katero mu je najljubše.
Hajdoše v mladostnih spominih
"Redke so bile zidane hiše, prevladovale so butane, grajene iz mešanice zemlje in slame. Strehe so bile pokrite s slamo, predvsem gospodarski deli. V vasi je bilo več mojstrov, veščih butanja hiš in pokrivanja streh. Vodo so črpali iz vodnjakov, vodovodno omrežje je bilo zgrajeno v času gradnje odvodnega kanala. Prve električne žarnice so v vasi zagorele šele leta 1953, do tedaj pa so bila glavna svetila petrolejke. Hajdoše so bile bogate z neokrnjeno naravo. Območje je bilo prepredeno s potočki, bogatimi s ščukami in kleni, v njih in ob njih so domovali žabe, vidre, pižmovke, vodomci, čaplje in drugi ptiči. Današnja naravoslovna učna pot Berl spominja na del vasi, ki ga je upravljala vaška skupnost," se spominja Franc Ules, ki je bil nadvse zvedav otrok, saj je hotel vedeti, kako kovač brusi lemež za plug, kako se pripravi škopa iz ržene slame za pokrivanje streh, kako vaški lončar vrti vreteno, da nastane lončena posoda, kako se klepa in nabrusi kosa in podobno … Čas pa je bil tudi za veselje in igre na paši.
"Moji sovaščani so bili pri večjih kmečkih delih med seboj solidarni, pomagali so drug drugemu, na koncu pa so opravljeno delo zalili z likofom. Veselo je bilo tudi druženje pri ličkanju - kožuhanju koruze in luščenju bučnih jedrc, ko so padale šale in se je daleč naokoli slišalo petje, pospremljeno s harmoniko. Lepe spomine imam tudi na furež, kot smo rekli kolinam; prvič decembra pred božičem in drugič v februarju pred pustom. V pustnem času sem pri oračih pobiral darove od vaščanov. Nepozabni so bili dnevi ob veliki noči. Na cvetno nedeljo smo nesli k blagoslovu presmece, na velikonočno soboto pa je bilo žegnanje velikonočnih jedi pri vaški kapelici ob streljanju iz možnarjev, zvečer pa kresovanje. Decembra smo željno pričakovali Miklavža in božični večer, na tepežni dan smo otroci šli od hiše do hiše in šibali odrasle po zadnji plati, ti pa so se nam oddolžili z darili," je utrinke iz hajdoškega obdobja strnil Franc, ki svojega otroštva ne bi zamenjal za današnje računalniške igrice, pametne telefone, televizijske ekrane in podobne novosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
