Hojka Berlič
Najstarejši ptujski atlet, je hkrati tudi najuspešnejši slovenski atletski veteran, pohvali se lahko s kar 37 medaljami s svetovnih in evropskih prvenstev. Najprej je sicer na Ptuju treniral rokomet, z rokometnim klubom Drava so kot srednješolci osvojili naslov državnih prvakov. Nato se je začela njegova pot v atletiki. Hitro se je prebil v mladinsko državno reprezentanco v teku čez ovire. Po zaključeni maturi, leta 1953, je nadaljeval študij pa tudi trening atletike v Ljubljani in se uvrstil še v državno reprezentanco. Nastopil je na balkanskih igrah v Atenah, malo je manjkalo, da bi se udeležil tudi olimpijskih iger v Rimu leta 1960.
Telovadi vsak dan
Dobri rezultati pa ne pridejo sami od sebe, še zdaj trenira praktično vsak dan. Že zjutraj opravi telovadbo, za katero si vzame kakšne pol ure, če ta dan sledi še trening, telovadi nekoliko manj, če ne, nekoliko več. Vedno naredi tudi precej težkih vaj, med drugim veso na drogu, ki ga ima doma, pa zgibe, potege, prednose. Že zjutraj opravi tudi s sklecami. Tudi razgiba se. Še trikrat tedensko je na vrsti trening. Pozimi vadi z utežmi, ko "premeče kakšnih deset ton". V času, ko se začnejo dejavnosti zunaj, pa z utežmi vadi najmanj enkrat tedensko, dvakrat na teden pa se poda na stadion ali v dvorano in se posveti tehničnemu treningu.
Gibanje, gibanje, gibanje
In teh lepih trenutkov je v svoji veteranski karieri doživel kar nekaj. Samo to zimo se je z atletskimi veterani udeležil treh velikih tekem - slovenskega državnega prvenstva v Novem mestu, prvenstva Hrvaške v Zagrebu, tik pred zaporo meje pa v Beogradu še balkanskih iger, na katerih je sodelovalo enajst držav, na njih pa je osvojil trikrat prvo in enkrat drugo mesto. Nove bere kolajn si obeta kmalu, kot že rečeno, v novi starostni kategoriji: "Tam imam potem velike možnosti. Za primer povem, da sem v Beogradu v višino skočil 115 centimetrov, najboljši na svetu pa je lani v kategorij 85 let in več skočil 113 centimetrov. To se pravi, da bi bil najboljši na svetu." Da bi se poškodoval, ga ni strah: "Če ne skočiš dovolj, palica pade dol, ti pa pristaneš na mehki blazini. Včasih je bilo drugače. Kot skakalec v višino sem preskočil okoli 190 centimetrov, v tehniki straddle. To je tehnika, ko preskočiš palico s pokrčenimi nogami, v žabjem položaju, bočno, s trebuhom obrnjen navzdol. A takrat smo padali v pesek. In padali smo rahlo z glavo naprej, zato si moral zelo paziti."
