Milan Hlebec starejši je vesel in zgovoren človek, ki najbolj uživa ob delu v vinogradu, ob kletarjenju in zadnje čase tudi žganjekuhi ter v pogovorih z obiskovalci turistične kmetije, ki prihajajo iz celega sveta - od Kitajske do Avstralije, Južnoafriške republike in Izraela.
"Hitro ugotovim, komu je za pogovor in kdo se zna pošaliti. Tiste, ki se bolj zase držijo, pustim pri miru, z drugimi se rad podružim." Hlebec ima bogate življenjske izkušnje, zrasel je na kmetiji na Kogu in se s staršema preselil na njihovo viničarijo s hektarjem vinograda v bližini sedanje kmetije. "V šolo sem se vozil v Ljutomer s kolesom, se v Mariboru izučil za tapetnika, in ko sem opravil vojsko na albansko-grški meji in nisem dobil primerne službe, sem začel iskati pot v tujino. Iz tapetniške delavnice v Vuhredu sem šel v Celovec in po letu in pol še na Dunaj za dve leti. Res sem se veliko selil, a sem se tudi povsod veliko naučil."
Leta v Nemčiji in vrnitev
Ko se je vrnil iz Avstrije in čakal na novo priložnost, se je pridružil množici naših ljudi, ki so se leta 1970 s celo vlakovno kompozicijo podali v München. Tam je kakih deset nemških firm izbiralo ljudi za delo pri njih. "Nihče ni vprašal, kaj si po poklicu, mene so denimo dodelili podjetju in rekli, da bom delal na tako imenovanem revolver dreipanku. Najprej sem pomislil, da bom izdeloval orožje, a sem kmalu videl, da me čaka delo na stružnici iz leta 1938. Plačani smo bili po izdelanih kosih in ne po oddelanih urah. Če si bil priden, si lahko veliko zaslužil, " se spominja Hlebec.
Veliko je delal in dobro zaslužil, a ga je ves čas motilo, da so bili priseljenci vedno nameščeni v slabih bivalnih razmerah. Hlebec: "Prvo stanovanje sem imel v skladišču, drugo poleg kurnika in tretje v barakah še iz Hitlerjevega časa. Po šest se nas je drenjalo v majhnih sobah z nadstropnimi posteljami. Kmalu sem si našel delo v svoji stroki, tapeciral sem zidove, česar sem se s pridom naučil že v Avstriji."
Še ko je delal na Dunaju, se je poročil z Veroniko in po desetih letih dela v Nemčiji, ko sta že imela sinova Mateja in Milana, se je odločil za vrnitev. "Žena ni hotela v Nemčijo, saj je imela tukaj dobro službo, in tako sem se moral odločiti, ali pridem domov ali pa za vedno ostanem v tujini," pripoveduje Hlebec.
Tako je zgrabil za priložnost; če si namreč hotel dobiti olajšavo pri uvozu avtomobila, si moral odpreti obrt. S svojim mercedesom je naslednjih deset let vozil taksi, večinoma nemške delavce, ki so takrat gradili tovarno sladkorja v Ormožu. "Pošteno in dobro so me plačali, pomagalo mi je tudi znanje nemščine, a ko je bilo tega konec, sem se odločil, da bom delal na kmetiji."
Njegov učitelj Stanko Čurin
Medtem sta si z ženo zgradila hišo in od očeta je podedoval hektar vinograda. "Takrat je bil hektar vinograda veliko. Na začetku smo zgolj prodajali grozdje. Ker je bil moj sosed znameniti Stanko Čurin, s katerim sem se izredno dobro razumel in sem mu pomagal pri delu, me je nagovoril, da sem pričel kletariti. Rekel je, da je grozdja škoda, in me naučil vse o kletarjenju in moje vino sva odlično prodala v vinoteko v Ljubljani." Počasi je dokupoval vinograde in jih nekaj še podedoval ali vzel v najem. Zdaj jih obdelujejo osem hektarjev, šest jih je v rodni fazi, dva pa bodo obnovili.
Njegovo paradno vino je šipon, nanj je najbolj ponosen, zanj pa je dobil tudi veliko zlato medaljo in zlate medalje na številnih ocenjevanjih, predvsem v Gornji Radgoni, v Podgorcih in na Češkem. Ob šiponu ima še sauvignon, renski rizling, chardonnay, rumeni muškat in zeleni silvanec, pogumno pa se loteva tudi novih sort, kot sta muškaris, ki je ni treba škropiti, in regent. "Brez novitet ne gre, saj imam rad nove izzive," pristavi sogovornik.
Foto: Darja Lukman Žunec
Hitro je uvidel, da ima kmetija potencial za vinotoč, in z ženo sta ga uredila leta 1993 v nekdanji garaži. Potem so ugotovili, da ni dovolj le hladna hrana, in so zgradili še kuhinjo ter se preregistrirali v turistično kmetijo, jo nato širili in tako imajo zdaj sedem dvoposteljnih sob in veliko jedilnico, ob tem dajejo v najem še dve počitniški hišici sredi vinogradov. Zadnje širitve kmetije s sobami se je lotil že njegov sin Milan Hlebec mlajši, saj se je oče pred skoraj osmimi leti odločil, da kmetijo preda nasledniku.
Ponosen, da je predal sinu
"Imam dva sinova, in ko sem videl, da me čas prehiteva in marsičesa, predvsem v tehnološkem smislu in pri birokraciji, ne obvladam več, sem jima dejal, naj se odločita, kateri bo prevzel kmetijo. Takrat sta Milan in Matej že imela poklic, bila sta policista. Jasno sem jima povedal, da mora tisti, ki bo prevzel, pustiti službo in razviti kmetijo s pomočjo kreditov, drugi pa v zameno ne sme ničesar pričakovati, če želimo, da kmetija prosperira."
Zdaj sta z ženo Veroniko, ki je upokojena 20 let, Milan pa nekaj več kot 15 let, zelo ponosna, da sta se tako odločila in predala kmetijo sinu. "Svoje življenjske cilje sva več kot presegla, zdaj mi ostane le, da uživam ob delu v vinogradu in kleti ter se posvečam gostom. Vesel sem, da imam tri vnukinje in da ima sin veliko novih zamisli. Kmetija privablja predvsem tujce. Ko bo koronavirus mimo, bo zagotovo spet tako, da bomo imeli 90 odstotkov tujcev in manjše število domačih gostov," vedro gleda v prihodnost Milan Hlebec starejši.
