Iz Štajerca: Karateist z občutkom za zafrkancijo

Boris Miočinović - Boba je znan ptujski obraz, ki so ga nekoč prepoznavali predvsem kot direktorja Pokrajinskega muzeja Ptuj, danes pa v prvi vrsti kot priznanega ptujskega in tudi slovenskega karikaturista. Rodil in šolal se je na Hrvaškem, med Ptujčane se je začel prištevati v začetku osemdesetih let. Pravnik, karateist, kulturnik, karikaturist, umetnik, režiser, a nikakor ne nujno v tem vrstnem redu. Na vprašanje, kako bi opisal samega sebe, odgovarja v svojem značilnem stilu: "Lahko, da sem karateist z občutkom za zafrkancijo. Kje ima tukaj prostor umetnost? To je to. Saj umetnost je čista zafrkancija." Seveda pa sam pri svojem opisu uporabi nekoliko bolj sočen izraz, kakršnih smo navajeni tudi iz njegovih karikatur.

Poškodbe preprečile ambicije v karateju

Čeprav se je z risanjem karikatur začel ukvarjati bolj ali manj po naključju, je risanje imelo od nekdaj pomembno mesto v njegovem življenju. Vsi mislili, da bo slikar, dokler ni v njegovo življenje vstopil karate: "Ko sem se začel ukvarjati s karatejem, sem spoznal, da je to neka druga oblika razmišljanja o življenju. Veliko bolj aktivna, vpet si, povezan z mnogimi prijatelji in neprijatelji, odvisno, s kom nastopaš. V času, ko se organizem zelo razvija, je to dobro, saj si izpostavljen. Vsi te gledajo, predvsem si želiš, da bi te gledale punce. Skratka mnogo je bilo teh bonitet pri športnikih," o tem delu življenja pravi Miočinović, ki je bil tudi hrvaški reprezentant, kar mu je omogočalo, da je veliko potoval po Jugoslaviji. In risanje ni bilo več prioriteta. Tudi študij prava v Zagrebu je bil pravzaprav posledica karateja, ker večinoma niso zahtevali redne udeležbe na predavanjih: "Treniral sem trikrat na dan. Vendar sem si dokaj hitro poškodoval obe koleni. Tako sem pri okoli 24 letih opustil idejo, da bom svetovni prvak."

Potrebna je najboljša ekipa

Čeprav je že od leta 1997 zaposlen na ptujski upravni enoti, pravi, da se ne vidi kot pravnika. Veliko bolj mu je bilo na dušo pisano enajstletno vodenje ptujskega muzeja, vse do leta 1996. "Muzeji sicer nekaj hranijo, a bistvo je komunikacija in interpretacija. Veliko več je javnih komunikacij kot v pravu, ki deluje bolj interno." O lastnem prispevku k dosežkom muzeja, ki je za časa njegovega direktorovanja zelo povečal obisk in tri leta zapored prejel Valvasorjevo priznanje, mu je težko govoriti, saj je muzej po njegovem mnenju izrazito timska stvar, ne le znotraj muzeja, ampak tudi širše. Ptujski muzej je kot edini v Sloveniji tri leta zapovrstjo, med letoma 1992 in 1994, dobil tudi nagrado za najboljši muzejski projekt leta. Za razstavo Srečanje z Jutrovim, razstavo ob 100-letnici muzeja in za glasbeno zbirko. "Srečanje z Jutrovim je še danes, kolikor jaz vem, s 65 tisoč obiskovalci najbolj obiskana razstava v Sloveniji. Čeprav je nastajala ob sila neugodnem času. Otvoritev razstave je bila namreč le dobrega pol leta po osamosvojitveni vojni. Nismo je mogli realizirati tako, kot je bila zastavljena, saj smo se za sodelovanje dogovarjali z ambasadorjem Turčije v Jugoslaviji. To pa kasneje ni bilo več mogoče, saj ni bilo več Jugoslavije."
Kot pravi, je bil to evropski projekt. In tudi sicer je tako, da moraš, če hočeš nekaj narediti, imeti najboljšo ekipo in upati, da boš imel tudi dobre pogoje: "Ni dovolj odpreti razstavo. Več kot polovico napora mora biti usmerjenega v delo z razstavo kasneje. Mi smo v tistih letih imeli tudi lastno marketinško službo, ki se je ukvarjala s tem, da je ponujala muzej, mesto, okolico. Nastopali smo in se predstavljali tudi na sejmih. Takrat je bilo to še mogoče, ker je imel zavod določeno samostojnost. Z novim zakonom pa je postal v dojemanju popolna last ustanovitelja." Prav ob tej razstavi so, ker so to narekovale potrebe, med drugim na gradu uredili tudi sanitarije in malo kavarno, ki sta na istem mestu še danes.
Dodaja, da bi med dejstva, ki opredeljujejo njegovo življenje, lahko šteli tudi, da je morda rekorder pri tem, kolik različic njegovega priimka so ljudje že uporabili, od Mijačeviča do Mijačinoviča, Miocinovica: "Celo na podelitvi občinskega priznanja, velike oljenke, niso prav prebrali priimka. In potem sem se moral v nagovoru zafrkavati, da je sicer res, da slišim na vse, a pravi je le en priimek."​ Miočinovićev občutek za zafrkancijo, prelito v karikaturo, je v sodelovanju z Alešem Gačnikom, ugledal luč sveta tudi v treh zbirkah, petletkah Sodobne zgodovine Ptuja v karikaturi. Zdaj upa, da jima bo, preden se oba upokojita, uspelo izdati še četrto.