Znani so po individualnih terapevtskih programih, ki jih lahko izvajajo tudi sedaj, v času koronavirusa. Prav v času našega obiska je bil tam na prepotrebnih terapevtskih obravnavah 16-letni Vid, ki ima cerebralno paralizo in težko epilepsijo, v spremstvu mame Vanje Ropič. Javno sta postala znana, ko jima je z donacijami uspelo odkupiti hišo na Ptuju, presežek denarja pa sta darovala drugim, potrebnim pomoči. Vid je v jahanju neizmerno užival, kar je kazal njegov široki nasmeh, zadovoljna pa je bila tudi terapevtka Metka. Povedala je, da so konji za te terapije posebej izšolani in da se v njeni karieri še ni zgodilo, da bi kateri od varovancev padel s konja. Zagotavljanje varnosti je ena najpomembnejših nalog terapevtskega tima.
Konj v uteho pri težki bolezni
Metka se je po študiju pedagogike in sociologije kulture na ljubljanski filozofski fakulteti spraševala, kje je njeno poslanstvo, in našla ga je v terapijah s pomočjo konjev, kar je bilo tedaj v tujini že precej razvito. Veliko se je izobraževala in s pomočjo moža ter v sodelovanju s švedskimi terapevti razvila poseben slovenski izobraževalni program, za katerega se k njim hodijo šolat iz vse Slovenije pa tudi iz tujine. Programi niso namenjeni le ljudem s težavami v duševnem zdravju in/ali s posebnimi potrebami, ovirami oziroma invalidnostmi, ampak se lahko tudi ljudje z agresivnimi in drugimi neprimernimi vedenjskimi vzorci pri njih naučijo empatije in odkrijejo vzrok svojih težav, razloži terapevtka.
Terapevtsko-konjeniška zgodba se je v Starošincah začela, ko je tedaj 16-letna Urška, članica njihovega konjeniškega centra, zbolela za rakom. Pri soočanju z boleznijo ji je izjemno pomagala njena kobila Nobless, zaradi nje je ohranila motivacijo in voljo do življenja v najhujših trenutkih. Bolezen je Urška premagala in je danes uspešna odvetnica na Ptuju. Tudi danes delajo največ z otroki in mladostniki, prav tako pa lahko tovrstne terapije koristijo odraslim, ki imajo običajno družinsko in službeno življenje, a v hitrem tempu velikokrat pozabijo nase. "Mnogokrat smo nemirni, nezadovoljni ali zdolgočaseni in si rečemo, da bo minilo, potem pa postanemo odvisni od tablet in je že lahko prepozno. Ukrepati bi morali prej, se za trenutek ustaviti in zadihati," meni Metka.
Alexander Saša je doštudiral ekonomijo in je bil svojčas na direktorskih položajih. Pove, da je za naše kraje nekoliko nenavaden zapis njegovega imena, ker so z družino prvih devet let njegovega življenja živeli v Nemčiji. A je vedel, da se bodo vrnili v Slovenijo. Oba s soprogo sta že od mladih nog zaljubljena v konje. "Pomembno je sožitje s konji, pa tudi odgovornost do živali, saj je zanje treba skrbeti - jih hraniti, čistiti, negovati in se jim posvečati. Če se za konja slabo skrbi, se tudi on slabo počuti. Konji so družabne živali, živijo v skupini oziroma čredi, kjer vlada določen red, disciplina, morebitne 'prepire' med sabo rešujejo na miroljuben način. Od njih se torej lahko veliko naučimo ljudje, saj prevečkrat probleme rešujemo s konflikti in smo vsi prepričani o svojem prav ter se ne znamo opravičiti za napake. Svet konj bi lahko mirno uporabili kot odličen učni poligon za svet politike in v pomoč pri vodstvenih veščinah," pravita Metka in Alexander, ki sedaj ljubezen do konj prenašata na enajstletno hčerko Sanjo in devetletnega sina Aljošo, ki sta prav tako vpeta v delo s konji.
Novi hlev in razvoj turizma
Na konjeniški kmetiji je pet zaposlenih, imajo še dve zunanji sodelavki - prihajajo iz Maribora, Lenarta, s Ptuja, pri njih dela tudi Američanka, ki je na Univerzi Findlay v Ohiu zaključila študij konjeniških znanosti. Njihova konjeniška (turistična) kmetija oziroma konjeniški park se razprostira na šestih hektarjih, še dvanajst hektarjev travnikov imajo v najemu, kjer pridobijo približno tretjino sena, ki ga potrebujejo za 28 konjev, od katerih je dvajset njihovih. Z vzrejo konj se ne ukvarjajo, a imajo lastna žrebeta, v odrasli dobi pa kobile in kastrate.
Ob terapijah lahko sedaj že kak mesec znova omogočajo jahanja, njihove turistične kapacitete pa so še zaprte. Imajo namreč tudi tri glamping hiške, ena od teh je hiška s 24 posteljami za skupine. Ker so izgradnjo hišk sofinancirali s pomočjo evropskega meddržavnega programa Interreg Slovenija - Madžarska, so lahko turisti v hiškah v pilotnem obdobju brezplačno prenočevali, med poletnimi počitnicami tudi otroci kidričevske občine. Nakar je zagon konjeniškega turizma lani spomladi presekal koronavirus.
Sogovornika imata še velike načrte pri razvoju konjeniškega parka. Lani sta pridobila tudi gradbeno dovoljenje za zgraditev novega hleva oziroma t. i. aktivne hale z nadstreškom, kjer bi se lahko konji še bolje počutili in bili še bolj v stiku z naravo. Ta investicija na 5000 kvadratnih metrih jih bo stala okrog sto tisoč evrov, zato čakajo, da si finančno opomorejo od epidemije, saj so porabili vse prihranke, da so lahko kolikor toliko normalno delovali naprej.
Načrte imajo tudi pri razvoju turistične dejavnosti, saj si bodo še prizadevali za butični turizem, ki ima po njunem mnenju posebno po koncu epidemije velik potencial, in bodo na tem področju dodatno zaposlovali. Sodelujejo z Lipico in s kobilarno Marbach v Nemčiji, južno od Stuttgarta. Še naprej bodo izvajali vožnje s svojo kočijo. Prijavljali se bodo na evropske razpise, a ne le da pridobijo denarna sredstva, temveč da bi se tudi dodatno učili ravnanja s konji. Sogovornika opažata, da je na slovenskem podeželju vse več konj, pa še ne dovolj znanja in premalo zavedanja, da je konj žival, ki terja odgovornost, in poudarjata, da bi morala biti skupaj vsaj dva konja ali trije, a si tega posamezniki ne morejo privoščiti.
