Maks, uradno Maksimiljan Kampl, ki je 18. januarja praznoval 101. rojstni dan, še danes dan začne z nasmehom, dobro voljo in prepričanjem, da je vse mogoče. Za srečo, doda, pa je velikokrat dobro, če tudi malo postanemo, pogledamo okoli sebe. Od nekdaj je imel veliko energije, povezoval je ljudi na različnih področjih in tudi zdaj v kidričevski enoti Doma upokojencev Ptuj, kjer biva zadnje leto z ženo Marto, širi energijo, ki je običajno zmanjkuje tudi veliko mlajšim od njega. Tako je pred lanskim miklavževanjem vodil delavnico peke parkljev, saj kot pravi, ni Miklavža brez slastnih možicev iz kvašenega testa.
Izučil se je za peka, da je bil pri kruhu
V življenju je Maks počel vsemogoče. Med letoma 1935 in 1946 je delal tudi v pekarni in skrivnosti pekovskih mojstrov je ohranil za vse življenje. Parkeljni domske peke so bili slastni in lepi na pogled, radi povedo njegovi sostanovalci, Maks pa se malce skrivnostno nasmehne, češ, komur ni do peke, se mi lahko pridruži pri petju. Ali pri telovadbi. Skrb za zdravje, ki mu sicer ni vedno dobro služilo, je Maksovo vodilo v jeseni življenja. "Vse mogoče sem počel, delati so me naučili že starši. Nekdaj otroci nismo sedeli pred računalniki, pač pa smo pomagali pri živini, na polju, a meni ni bilo nič težko," poudari.
"Od nekdaj sem rad prepeval in sem tako pred zdaj že mnogimi leti ustanovil skupino ljudskih pevcev in godcev KD Staneta Petroviča v domači Hajdini, kjer sem deloval več kot sedem desetletij. Bil sem pevec, tudi igralec in režiser, ko je bilo treba, sem tudi stole nosil, da so imeli gledalci in poslušalci kam sesti." Desetletje je vodil Društvo upokojencev Hajdina in pred petimi leti se mu je občina Hajdina za njegovo delovanje zahvalila s podelitvijo zlatega grba, njegovi kolegi pevci pa mu rade volje pridejo zapet ob praznovanju rojstnega dne. Zapoje in zavriska pogosto še sam, pa je tako na praznovanju rojstnega dne, ki so ga pripravili prejšnji teden v domu, zapel svojim obiskovalcem.
"Včasih se zazrem skozi okno ali čez ograjo našega parka in me vprašajo, kam gledam, in povem, da v prihodnost, saj si želim, da je lepa - zame in še bolj za moje potomce in za vse ljudi. Doma sem rad pogledoval tja proti Dravi, pa mi je kdo zadnja leta rekel, kaj le gledaš proti reki, ti bi moral gledati tjakaj, na drugo stran, kjer je pokopališče," se nasmiha sogovornik, ki je zadnje leto preživel, kot so velevali ukrepi. "Sto let me ni nihče nikamor zapiral, še kot otroka so mi pustili, da sem tekal naokoli, kot vsa deca na vasi, a razumem te ukrepe in za zdaj sva se z ženo obvarovala okužbe. No, zdaj sva že oba cepljena," doda Maks.
Njegov sin Ljubo se namuzne, da mu je oče ob nekem karantenskem srečanju potožil, češ, nikamor nas ne pustijo, pa ga je vprašal, ja, ata, kam pa bi ti šel, in mu je odgovoril, da nikamor. Samo fajn bi pa bilo, če ne bi bilo bolezni. "Z ženo Marto, ki jih šteje 93, imava dva otroka, poleg sina Ljuba še hčerko Renato. Imava pet vnukinj, pet pravnukov in dve pravnukinji. Lepo je videti ta naš rod, radi se imamo in to največ šteje," pravi Maks. V stotih letih je preživel marsikaj: "Dobre in slabe stvari. Slabe hitro pozabim, dobre pa si je treba zapisati v spomin kot na filmski trak. Vsem sem hvaležen za vse trenutke, predvsem mojim ožjim družinskim članom, ki so mi zmeraj v oporo. Življenje je kot barka na morju, enkrat je vihar, drugič sonce."
Še pred tremi leti je vozil avtomobil
Vitalni stoletnik je svoja delovna leta začel kot vajenec v pekarni na Ptuju, v Murski Soboti je pekel tudi vojaški kruh, ki pa ni bil nič kaj podoben današnjemu. Doštudiral je pravo in delal tudi kot tajnik na občini, bil je direktor v Kmetijski zadrugi Hajdina, kratek čas je opravljal delo zavarovalnega agenta, vedno pa je našel čas za društveno delo v domačem kraju. Do 98. leta je še vozil avtomobil, potem pa se je sam odločil, da mu tega ni več treba: "Je prišel čas, da me malo razvajajo in vozijo naokoli."
"Maks Kampl je zelo sočuten človek in s svojimi kolegi kulturniki je že od 1988. leta prihajal v naše domske enote in poskrbel za dobro voljo naših stanovalcev. Ko je napovedal svojo selitev k nam, smo se tega resnično razveselili," pravijo v ptujskem domu upokojencev in poudarjajo, da njihov najstarejši stanovalec vsakodnevno spremlja politično in drugo dogajanje na televiziji in po radiu, prebira časopise in o vsem rad tudi debatira. "Mi se hecamo, da ko vstopimo v njegovo sobo, vstopimo v pisarno Kampl. Gospa rešuje križanke, gospod pa bere knjige ali piše razne članke in pisma." Ali kot je ob srečanju povedala direktorica Vesna Šiplič Horvat: "Zakonca Kampl sta resnično vzor skrbi za zdravje. Telovadita in skoraj vsak dan gresta na sprehod po našem parku. Lansko leto je Maks še posebno skrbno bdel nad jagodami v naših gredah, ko so zorele in bile sladke kot še nikdar."
Kar nekaj zadnjih let so Maksu Kamplu ob njegovih jubilejih pripravili sprejem na Občini Hajdina, saj so, kot pravi župan Stanislav Glažar, zelo ponosni na svojega sokrajana, ki je vse življenje aktivno deloval pri vaškem in kasneje občinskem dogajanju ter s svojim delom zaznamoval društveno življenje. "Maks Kampl je velik človek, ki je zaznamoval našo kulturno dejavnost, bil je uspešen na gospodarskem področju, vodil je društvo upokojencev, v obeh društvih je tudi častni član. Kot občina smo se mu pred leti poklonili z zlatim grbom, on pa nas še vedno nagovarja s svojo bistrostjo in iskrivim pogledom na življenje," poudarja župan.
