Tomaž Ajd
Pri Marjanu Krajncu je, odkar ve zase, skoraj vse povezano z glasbo: "Ata je igral diatonično harmoniko, mama je pevka, brat je igral klaviature pri Remixih, sestra je glasbena pedagoginja. Kri res ni voda. Tudi moj sin, čeprav se giblje bolj v športnih vodah, odlično poje in igra kitaro." Krajnc je vodil že številne pevske zbore in skupine, zadnjih pet let je umetniški vodja Okteta Tinje in član priljubljene skupine Gemaj. Pravi, da je imel na glasbeni katedri pedagoške fakultete res nekaj odličnih profesorjev. Omeni Staneta Jurgca, od katerega se je veliko naučil. APZ Boris Kraigher, ki ga je Jurgec takrat vodil, je bil zanj pevski laboratorij in zakladnica vseh skrivnosti zborovstva. Raziskoval in delal je tudi sam, po končanem študiju je prosil za nekaj inštrukcij nestorja slovenskega zborovstva Jožeta Gregorca.
Navdihujoči nastopi ŠPZ Jurija Vodovnika
Leta 1988 se je Krajnc nato sam preizkusil z vodenjem zbora, ko je bil na njegovo pobudo ustanovljen Študentski pevski zbor (ŠZP) Jurija Vodovnika z več kot sto pevkami in pevci. Njihovi nastopi so bili sveži, energijsko utripajoči in navdihujoči, česar se Slovenskobistričani še vedno radi spominjajo. Leta 1993 so se uvrstili na Našo pesem in osvojili bronasto plaketo. Sicer pa so doživeli marsikaj zanimivega: "Enkrat smo se vračali s priprav na Boču v dveh stoenkah in enem opel karavanu. Ko smo vsi izstopili iz naših treh prevoznih sredstev, je bil ... še sedaj vidim zbegan pogled Petrolovega delavca na črpalki, ki je švigal z očmi sem ter tja in iskal - avtobus!"
Petje v tem zboru je bilo za vse način življenja, izpostavlja. "Imeli smo kar tri vaje tedensko, tako ali drugače smo bili na liniji dnevno, čeprav takrat še ni bilo mobilcev. Danes je to nepredstavljivo. Kako težko je uskladiti termin že za eno vajo tedensko." Delovanje so prenehali leta 1994. Meni, da bi lahko bistriška kulturna politika bolj aktivno sledila potrebam, a hkrati je z leti spoznal, da je bil za to preprosto čas. Poslanstvo neke generacije pevskih zanesenjakov je bilo doseženo in izpolnjeno.
Dobra glasba vseh zvrsti
Skupini Gemaj se je pridružil leta 2013. Izvajajo glasbo za dušo, takšno, ki jo ljudje poznajo in jo želijo slišati ob svojem osebnem prazniku, razlaga. "Recimo ob praznovanju abrahama. Takšni dogodki so že sami po sebi lepi in polni čustev. V veselje nam je, da lahko te trenutke obogatimo. Nekaj trubadurskega je tudi v nas gemajevcih: Boštjanu Pušaverju, Mladenu Ravnikarju, Aleksandru Dovarju, Petru Skrbišu in meni. Glasbenih popotnikih, ki pojemo in igramo po celi ljubi nam Sloveniji." Izvajajo pesmi vseh zvrsti in izvora. Tudi sam ima rad dobro glasbo vseh zvrsti, pravi in doda, da mora glasba imeti zgodbo. Pri Gemaju poje šansone, songe, balade, tudi kakšno priredbo slovenske ljudske glasbe.
Dolgoletni glasbenik igra tudi kar nekaj inštrumentov: klavir, kitaro, harmoniko, mandolino, bobne … Pri Manuelih je igral klaviature, pri Hecu ritem kitaro, pri Jebe'li cesti kontrabas in sedaj pri Gemaju mandolino. Pihal in trobil ni igral nikoli, čeprav ga je vedno mikal bariton. Ampak nikoli ni prepozno, pravi Krajnc.
Zelo dobro je bil sprejet tudi koncertni projekt Vino in ljubezen, pri katerem so povezali izbrano glasbo z recitiranjem poezije in proze. "Poseben čar imajo naši koncerti tudi zato, ker smo akustična zasedba in tako vzpostavimo s publiko poseben, bolj neposreden odnos," razmišlja.
Rad uči v šoli
Na OŠ Cirkovce, predtem pa po številnih drugih krajih, že 22 let uči glasbeno umetnost ter vodi otroški in mladinski pevski zbor, učenci prakticirajo tudi solo petje. "Rad učim. Sodim med tiste učitelje, ki imajo pripravo v glavi in ne glave v pripravi. V šoli je res ogromno nepotrebne birokracije in pisarije. Forma je pomembnejša od vsebine. To mi ni všeč. Čudovito je, da imajo mladi še vedno radi glasbo - kot nekoč, ko sem prvič stopil v razred. Radi pojejo in muzicirajo. Radi poslušajo in ustvarjajo. Glasba je univerzalni jezik, zato ni bojazni, da bi interes zanjo zamrl," dodaja Marjan Krajnc.
