Ko udari vreme in uniči pridelek, se na kmetiji vprašaš, kaj ti je tega treba

Dan se na ptujski kmetiji leta, pri Bolcarjevih v Spuhlji, začne s sončnim vzhodom, še pogosteje pa je prav sonce tisto, ki ga te dni ugledajo tam nekje sredi njive, ki ji ni videti konca. "Zelenjava, s katero dnevno zalagamo različne javne zavode, zdaj med počitnicami pa največ gostince, mora biti sveža in zato smo že zgodaj zjutraj na njivah, da porežemo solato in za naše potrošnike pripravimo vse, kot je treba," razlaga Branko Bolcar. Pri delu na zelenjadarski kmetiji mu pomaga žena Brigita, ki je sicer še zaposlena, za delo pa poprimeta tudi zdaj že odrasla otroka Franci in Veronika, ki pravita: "Od malega sva vpeta v to naše delo. Končala sva tudi srednjo kmetijsko šolo, zdaj delava doma, in čeprav ni vedno lahko, sva vesela, ker imava delo, veseliva se dobre letine in z ljudmi, ki pridejo kaj kupit, rada poklepetava."

Stavijo na družinsko kmetovanje​

​Bolcarjevi so še ena redkih kmetij na Ptujskem polju, ki se bavijo z zelenjadarstvom, čeprav so pogoji za njeno vzgojo tod idealni. "Včasih so bile, kamor si pogledal, same njive z zeljem, tudi vzgoje paprike pa kumar so se ljudje lotili, zdaj so tovrstno manjšo družinsko pridelavo povsem uničili veliki trgovci. Preprosto se ne splača dajati z vsem tem delom, zaslužka pa ni pravega. Če pa se zgodi, kar se je to poletje, ko nas je v enem tednu kar dvakrat udarilo vreme in je toča z vetrom in obilnim dežjem uničila dobršen del pridelka, se človek res začne spraševati, kaj mu je tega treba," razmišlja gospodar pri Bolcarjevih. A kar takoj odgovori kar sam: "To, kar počnemo, je za nas način življenja. Sam imam rad vonj juter sredi polja, tudi od zemlje umazane roke, po svoje prijetna je celo bolečina v križu, ko se pretegneš po dolgem sklanjanju nad njivo dišeče solate. Ni vsak za delo na kmetiji in naša država bi morala take, kot smo mi, bolj ceniti. Zdaj pa se, ob takih vremenskih ujmah, človek resnično vpraša, kako naprej. No, pri nas smo takoj ukrepali, z nasveti nam vedno pomaga strokovnjakinja za zelenjadarstvo Miša Pušenjak, pa bomo tako manj uničeno solato in nekaj zelja vendarle rešili."

"To je za nas velikega pomena. Imamo stalne kupce, res dobro sodelujemo tudi z gostinci, ki jih dnevno oskrbujemo s svežo zelenjavo. Kot dobra odločitev se je pokazala tudi postavitev stojnice pri blokovskem naselju, ki pa zadnje leto ni delovala, saj je bila Veronika na porodniškem dopustu. Zdaj se vrača, bomo pa to stojnico najverjetneje preselili, a ne prav daleč. Prodajalnica ob Ormoški cesti, pa čeprav so tam okoli nakupovalni centri, ima svoje stranke, mnogi pa pridejo kar k nam domov, pogledajo po dvorišču, kaj ponujamo, in se založijo z zelenjavo," pravijo Bolcarjevi, ki opažajo, da je vse več mladih, ki se odločajo za lokalno pridelano hrano. Da ne le govorita, kako je treba podpirati domače pridelovalce hrane, temveč to počneta tudi sami, spoznavajo, ko pride k njim po zelenjavo kmetijska ministrica ali ptujska županja.
Na vsakih deset do 15 dni pri Bolcarjevih sadijo solato, po deset tisoč sadik naenkrat. Pri tem delu si pomagajo s strojem, a sajenje samo je še vedno opravljeno na roke. "Po jutranjem prihodu z njiv svežo zelenjavo pripravimo za razvoz, in ko je to opravljeno, sledi nekaj ur za razmislek, domača opravila, pogovore o tem, kaj bomo sejali in sadili. Proti večeru, ko se ozračje ohladi, pa gremo spet na njive," pravijo na kmetiji leta, kjer so po neurju menili, da ni čas za veselje, in so skoraj odpovedali sodelovanje v izboru, a spoznali, da je naziv potrditev in nagrada za njihovo poldrugo desetletje dolgo delo.