Danijela Turnška sem srečala med potepanjem po Halozah, ko se je oblečen v varovalna oblačila in z zamaskiranim fotoaparatom, da je bil v naravi kar najmanj opazen, prikazal izza gričevnatega travnika, na katerem se je paslo škotsko govedo. Da včasih naredi kak posnetek domače črede, se je nasmehnil, a takoj dodal, da je v resnici najraje na lovu za pticami. Uživa, ko jih ujame v objektiv svojega fotoaparata.
S fotografiranjem se je umiril
Kuhar po izobrazbi ni, razen v šolskih časih, nikdar delal v kuhinji, vleklo ga je za stroje in se je tako usposobil za delo pri CNC-strojih, zdaj že skoraj leto, pri osemindvajsetih, kot elektromonter dela na Nizozemskem, kjer, kot pravi, počasi in s fotoaparatom v rokah odkriva naravo. "Odraščal sem v Gradiščih nad reko Dravo, in ko sem kot osnovnošolec za birmo dobil svoj prvi fotoaparat, sem začel fotografirati kar vse okoli sebe. Naravo, živali, takrat prva leta tudi ljudi na kakšnih praznovanjih in dogodkih. Zdaj me slednje več ne zanima, pač pa lahko ure in ure čakam kje v naravi, včasih na mrazu in v snegu ali dežju, na pravi trenutek za dobro fotografijo. Najpogosteje resnično dobri posnetki meni tako ljubih Haloz nastanejo ob jutrih ali ob večernem zatonu sonca. Živali, še najraje ptice, pa so tisto čudo narave, ki me najbolj pritegne," pravi Danijel Turnšek, ki se je vsega, kar ve o fotografiji, naučil kar sam. "Danes je tak način učenja mogoč, saj je na spletu mogoče najti domala vse, kar me zanima. Bili so časi, ko sem kakega fotografa tudi poprosil za kak nasvet, zdaj se najde kdo, ki o tem, kako narediti dobro fotografijo, povpraša mene," med sprehodom po Krajinskem parku Šturmovci, kjer sva se srečalo v drugo, omenja ljubiteljski fotograf, ki svoje fotografije objavlja na družabnih omrežjih, sodeloval je že tudi na kaki razstavi. Njegove fotografije radi objavijo v občinskem glasilu, bil pa je tudi vesel, ko je občina Cirkulane pred leti izdala koledar s fotografijami, ki jih je posnel. "Od tega dela verjetno nikoli ne bom živel, je pa fotografija moj hobi, ki me resnično navdihuje. Včasih sem bil zelo živahen, tudi malce nestrpen človek, nisem maral čakanja, s fotografiranjem sem se umiril, začutil, da je mogoče z majhnimi koraki pogosto narediti največ."
Kako fotografirati ptico v letu in strelo?
"Po letih dela, učenja, tudi brisanja slabih posnetkov, ko o fotografiji že kar nekaj vem, si prizadevam, da moje fotografije pripovedujejo neko zgodbo, imajo dobro kompozicijo, da ujamem pravo svetlobo, brez vsega tega ni nič. Zdaj vsi fotografirajo, s pametnimi telefoni to ni težko, a tudi z dobro fotografsko opremo brez znanja ni mogoče narediti dobre fotografije. Kako fotografirati nevihtne strele, gibanje zvezd ali sončni zahod, kako ptice v letu, sem se naučil tako, da sem si ogledal na tisoče zame kvalitetnih fotografij na spletu in potem preizkušal še v praksi, kjer je pri fotografiranju živali resnično treba biti potrpežljiv in čakati. Sam sem, denimo, kar tri leta čakal na vodomca, in ko sem naredil prvo fotografijo, sem se kar razjokal. V resnici tista prva fotografija meni tako čudovitega ptiča sploh ni bila nič posebnega. Nikomur je nisem pokazal. Sem se pa tudi pri tistem posnetku in čakanju veliko naučil," pravi Danijel, ki s svojimi posnetki narave in živali navdušuje vse večji krog ljubiteljev fotografije. Včasih, dodaja, kakšno pošlje tudi na kak fotografski natečaj, kjer je, tudi v mednarodni konkurenci, že prejel več priznanj: "Čeprav sem osvojil že nekaj nagrad na različnih natečajih doma in drugod po svetu, fotografija zame ni tekmovanje, ampak odmik v čisto moj svet, kjer se popolnoma sprostim in zares uživam. Ker fotografiram zase, se pošiljanju fotografij na razne natečaje izmikam, ampak občasno pa pošljem kake fotografije, ki so običajno dobro sprejete, včasih tudi zmagovalne."
Da je bilo fotografiranje narave in živali včasih resnično odmik v samoto, omenja Danijel Turnšek, a opaža, da zdaj tudi v naravi ni več pravega miru: "Vsepovsod so ljudje žal pogosto preglasni, da bi tudi v resnici videli svet, po katerem hodijo. Podijo se tukaj čez Haloze, po gozdovih ali ob kaki vodi, in si ne vzamejo časa za to, da bi bilo doživeto tudi njihova zgodba, ki bi se je še leta spominjali tudi po dobri fotografiji."