Taborniki zase pravijo, da so posebni, pozitivni ljudje, ki ne odnehajo niti, ko jim kaj spodleti. Raje poiščejo drugo priložnost in si v težavah pomagajo. S sproščeno igro in v prijetni družbi sovrstnikov se namreč že zgodaj naučili ogromno stvari za življenje ter dobro okrepijo moralne vrednote, sodelovanje in iznajdljivost.
Predvsem pa so vedno v stiku z naravo. Zato so z drugačnim pogledom na svet sposobni v njej preživeti zgolj z osnovno opremo. Kako spretni so z zemljevidom ter kompasom, so preverjali tudi minuli konec tedna v Zgornji Koreni, kjer je Taborniško društvo rod XI. SNOUB Miloša Zidanška iz Maribora za skoraj 300 mladih tabornikov iz vse Slovenije pripravilo tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje ali ZOT, eno najstarejših in najpomembnejših te vrste v državi. Potekalo je v ekipah in treh starostnih kategorijah, tekmovalci so bili namreč stari od 12 let naprej, zgornje omejitve ni. Največ jih je bilo tudi tokrat starih od 12 do 15 in od 16 do 21 let.
Teoretično ter praktično
Tekmovanje je, kot rečeno, potekalo dva dni, v dveh delih. Po začetnem zboru, žrebanju štartnih številk in sestanku z vodji ekip, se je v petek v teoretičnem znanju topografije, oziroma tako imenovanem TOTO testu, tako preizkusilo 57 ekip. Za mnoge je bil že ta trd oreh, a puške v koruzo seveda niso vrgli. Kaj je orientacija, kaj niveliranje, zapiši taborniško zaprisego in nariši ali poimenuj štiri topografske znake so bila za nekatere lahka, za druge zahtevnejša vprašanja, ki so jih čakala letos, vsako leto se namreč razlikujejo, in po koncu so se preizkusili še v tradicionalnih karaokah.
V soboto pa so jih čakali tudi izzivi na terenu. In čeprav so se večer prej karaoke zavlekle v pozne večerne ure, so začeli že, kot se za tabornike spodobi, zarana, ob sedmih zjutraj. V zaostrenih pogojih, mrazu in megli, ko je orientacija še toliko zahtevnejša, so na približno 15 kilometrov dolgi progi z zemljevidom in kompasom iskali kontrolne točke, kjer so jih čakale topografske vaje, ineligenčni test ter signalizacija krajšega besedila s pomočjo Morsejeve in Winklerjeve abecede.
Cilj je bil seveda čim prej prehoditi teren in pravilno opraviti naloge v najkrajšem času, a katero pot so ubrali, na primer bližnjico čez hrib, po kateri so se vrnili premočeni ter blatni, ali raje ravno pot, morda kar cesto, ki je šla precej na okoli, je bilo prepuščeno njihovi izbiri. V povprečju so se iz terena tako vračali po štirih urah hoje, le tisti, ki so ciljali na zmago, so se v finišu prikazali že po treh. A z dobro voljo, kančkom znanja iz orientacije ter kakšnim namigom, dvema dobrodušnega domačina so bili z lahkoto v cilju vsi.
Taborniška leta ti dajo prijatelje za vse življenje.
Prijatelji za vedno
Po prihodu s proge je sledila še razglasitev rezultatov in podelitev nagrad. A bistvo tega konca tedna za mlade tabornike vendarle ni bilo tekmovanje, temveč šola za življenje. »Da se naučimo, da lahko v življenju nekaj dosežemo le s sodelovanjem, ter kako pomembno je, da si med seboj pomagamo. Gore namreč sam zelo težko premikaš, če imaš dobro ekipo, pa lahko dosežeš vse - pomagaš drugim in drugi pomagajo tebi. To, kar počnemo tukaj, je samo metoda, namen je višji," je v cilju ponosno povedal Miloš, ki je tabornik že več kot deset let.
"Gre za razvijanje veščin, ki ti v življenju prej ali slej koristijo. Tudi kuhati boš enkrat moral znati, če ne prej, ko boš šel študirat," pa mu v besedo vskoči nasmejana Mojca. Ki pravi še, da so ji taborniška leta dala prijatelje za vse življenje. "Poznam ljudi z vse Slovenije, ki jih lahko pokličem kadar koli, in vem, da mi bodo prišli pomagat. To je težko razložiti, ampak če veš, da je nekdo nosil rutico, da je tabornik, je tako, kot bi ga poznal vse življenje. Veš, da imaš enake vrednote, da si šel skozi enak program, da si usvojil neka znanja, da znaš delovati v ekipi. Veš, da temu človeku lahko zaupaš," dodaja Mojca.
Bolje pripravljeni na življenje
Da je namen ZOT-a predvsem druženje, se je strinjala tudi Lana Pavšič, vodja tekmovanja. "Res sem vesela in ponosno na ekipo. Še posebej, ker je letos pri organizaciji sodelovalo veliko mlajših tabornikov, ki so prvič opravljali to funkcijo, ampak smo na koncu vse speljali super. Tukaj se kaže naša medgeneracijska povezanost in sodelovanje. Najpomembneje pa je, da so se vsi imeli lepo in ustvarili veliko novih dogodivščin," je povedala Pavšičeva.
V Mariboru delujejo trije rodovi, sto članov ima rod XI. SNOUB Miloša Zidanška, ostala dva precej manj, in čeprav tukaj taborništvo ni tako razvito kot v Velenju in Ljubljani, je vendarle vse bolj priljubljeno. Slovenski taborniki so tudi del Svetovne skavtske organizacije, ki je pred kratkim opravila raziskavo in ugotovila, da so taborniki, stari od 13 do 18 let, v povprečju veliko bolje pripravljeni na življenje kot njihovi vrstniki. Imajo boljše vodstvene in organizacijske sposobnosti, bolje sprejemajo drugačnost, bolj so telesno in mentalno aktivni.
