Darja Lukman Žunec
Upravni odbor ptujske območne Kmetijsko-gozdarske zbornice (KGZ) se je na svoji seji med drugim posvetil tudi varnosti živil. Njegov sklep je bil, da je treba potrošnikom in javnim zavodom omogočiti stoodstotno sledljivost izvora vseh prehranskih izdelkov. Še posebno je to pomembno v javnih zavodih, kjer gre za najmlajše dele populacije in ima prehrana dolgoročne vplive na zdravje, zato bi tam morali upoštevati najvišja merila.
Nauk zgodbe
Predsednik upravnega odbora Milan Unuk: "Upam, da smo se slovenski potrošniki kaj naučili iz primera poljskega mesa. Za nas ima ta afera pozitiven in negativen pomen. Pozitivno je, da so potrošniki spoznali, kaj vse jim trgovci in drugi prodajalci hrane dajejo na police. Negativno pa, da se je marsikdo zdaj zaradi občutka, da ne dobi pravih informacij o izvoru, v celoti odpovedal mesni prehrani."
Če je lahko pri vinu jasno poreklo, zakaj se to ne da tudi pri mleku in mesnih izdelkih?
Samooskrbnost ni dovolj
"Kaj nam pomaga, če smo samooskrbni, če pa je to boljšo kakovost kmet prisiljen prodati zaradi višje odkupne cene tujcu, ker domači odkupovalci zanjo premalo ponudijo. Tu ne gre za razliko enega centa na kilogram, temveč za pet do šest centov več. Na koncu preko trgovskih verig Slovenci kupujemo in uživamo manj kakovostno tuje meso," je sklenil Unuk.
V razpravi so kmetje opozorili, da je tudi pri naročanju v javnih zavodih, kjer je mogoče brez razpisa nabaviti do 20 odstotkov surovin in še deset iz eko pridelave, veliko težav. Andrej Napast je denimo opozoril, da bi morali javni zavodi tudi preostalih 70 odstotkov naročati glede na kakovost in ne zgolj na osnovi cene: "Ne nazadnje bi lahko s pravilniki predpisali, da je za te ranljivejše skupine treba pri naročanju v celoti upoštevati slovensko shemo Izbrana kakovost."
Direktor KGZ Slovenije Branko Ravnik je opozoril, da dandanes tehnologija omogoča sledljivost od vsega začetka in v vseh fazah predelave, kar bi kazalo izrabiti v prid potrošnikov in drugih kupcev. Predstavil je primer Francije, kjer so se odločil, da bo sledljivost popolna ne le pri trgovcih in grosistih, ampak tudi v restavracijah: "Ta informacija o sledljivosti mora biti do potrošnika bolj zavezujoča.Tisti, ki nekaj prodaja, mora to informacijo dati. V Franciji so denimo šli v to, da mora na končnih izdelkih biti označeno poreklo, pa ne samo v trgovini, tudi za restavracije. Francozi so tako določilo zelo dobro sprejeli, kar kaže podatek, da so v 96 odstotkih zaradi jasne sledljivosti surovin raje izbrali francoske izdelke. To ni veljalo samo za sledljivost mesa, ampak tudi za izvor zelenjave in sadja."
Odgovorni tudi drugi
Kot je omenil direktor ptujske KGZ Andrej Rebernišek, v razpravi ob aferi s poljskim mesom pogreša mnenji ministrstva za šolstvo in za javno upravo:
"Na teh dveh se določajo pogoji postopka javnega naročanja. Šolsko ministrstvo celo določa, koliko smejo šole za to porabiti, in vsi vemo, da je za tako nizke zneske nemogoče dobiti kakovostno hrano. Potem pa je videti, kot da smo samo v kmetijskem sektorju krivi za sedanje težave. Zato bi pričakoval vsaj, da se za vse javne zavode pri hrani določi merilo stoodstotne sledljivosti. Da lahko šole in vrtci natančno vedo, od kod bo prišla hrana, in se potem določajo o izbiri. Če je lahko pri vinu jasno poreklo, zakaj se to ne da tudi pri mleku in mesnih izdelkih?"
Osnovna pravica vsakogar je, da ve, od kdo prihaja surovina, je še zatrdil Rebernišek: "Nič hudega, če se pokaže, da ni iz Slovenije, saj vemo, da je pritisk globalizacije ogromen. A če je jasno poreklo, se potem vsak potrošnik in v vodstvih javnih zavodov odločijo, kaj bodo vzeli in česa ne. Če je hrana s popustom in potrošnik ve, od kod je, se ima pravico sam odločiti, da bo morda raje vzel dražji produkt."
