Največja rodbina Slovenskih goric. S tem naslovom je leta 1973 v enem od časnikov izšel obsežen članek o družinskem srečanju rodbine Slodnjak iz Juršincev. In ta je bil povod, da je nato prišlo do prvega srečanja potomcev Antona in Otilije Slodnjak iz Rotmana v občini Juršinci. Najstarejši sin Anton in najmlajši od živečih sinov Jože omenjenih Antona in Otilije sta se pogovarjala o članku. "Če se mi zberemo, nas je več," sta dejala. In ne bodi ga len sta na domačiji Antona Slodnjaka mlajšega organizirala srečanje rodbine, ki je takrat štela 169 članov, prisotnih je bilo 132.
Sledili sta dve srečanji na domačiji Jožefa, ki je gospodaril v Rotmanu. Z leti pa je rodbina imela toliko prirastka, da njenega druženja ni bilo več možno organizirati na domačijah. Eno je bilo zato v Dornavi, zadnji dve pa v šotoru pred gasilskim domom PGD Polenšak. Tudi letošnje že osmo srečanje, ki ga je 1. julija organiziral Jože Slodnjak, je bilo tam. Najprej so se, kakor ob vseh srečanjih, zbrali pri maši za vse preminule člane rodbine v farni cerkvi v Juršincih, nato pa obiskali pokopališče, kjer je poleg Antona in Otilije Slodnjak pokopana večina njunih otrok, vnukov in tudi pravnukov.
Družabni del na Polenšaku je trajal do večernih ur v prijetnem vzdušju ob obujanju spominov med sorodniki in medsebojnem spoznavanju članov rodbine, saj se jih veliko, predvsem mlajših, med seboj niti ne pozna. Srečanje sta popestrila za to prireditev ustanovljen mešani pevski zbor Antona Slodnjaka pod vodstvom njegove hčerke Frančiške Brumen in mladi harmonikar, prapravnuk Tomaž Pernek. Za pogostitev so poskrbeli člani PGD Polenšak.
Zadnje srečanje, ki se ga je udeležilo 200 sorodnikov, je bilo še toliko pomembnejše, ker so Slodnjaki letos praznovali jubilej - 50 let od prvega druženja rodbine. Verjetno lahko trdimo, da je rodbina ena največjih, kar je razvidno iz zajetnega družinskega drevesa, ki ga že veliko let oblikuje Jože Slodnjak in ga je na srečanju tudi predstavil. Ob tem pa ima vsekakor eno najdaljših tradicij srečevanj.
Anton in Otilija Slodnjak sta bila oba rojena leta 1880 v Rotmanu, le streljaj narazen. Poročila sta se leta 1903 in leto kasneje povila prvorojenca Antona. V dvanajstih letih se jima je rodilo deset otrok – sedem sinov in tri hčerke. Rodbina se je z leti povečala na 51 vnukov, 104 pravnuke, 170 prapravnukov in 79 prapraprapravnukov, skupno 414 krvnih potomcev. Če k temu dodamo še 196 partnerjev, rodbina danes šteje 610 članov. Do dneva zadnjega srečanja jih je umrlo 95.
Kako sta preživljala številno družino? Anton Slodnjak se je kot mlad fant odpravil v Baden pri Dunaju v vinogradniško šolo, nato pa pri sosedu najel njivo, na kateri je gojil trsne cepljenke. Kot 21-letni fant je leta 1901 v Slovenskem gospodarju objavil oglas za prodajo 31.500 trsnih cepljenk raznih sort. Dohodek mu je že v nekaj letih omogočil nakup hiše – manjšega posestva, le nekaj sto metrov od njegove hiše. Tu sta se rodila prva dva otroka. Že leto zatem je v neposredni bližini kupil še eno posestvo z novo hišo, kjer je stala tudi ključavničarska delavnica mojstra Kranerja, pri katerem se je pričel učiti dobro znani izumitelj iz sosednje vasi Janez Puh. Tu so zagledali luč sveta preostali njuni otroci. Družina je živela dokaj udobno, gospodar je že leta 1912 presedlal s kočije na motorno kolo, kar je bila v tistih časih prava redkost. Trsničarstvu je dodal umetno valilnico piščancev in rejo kokoši nesnic in na koncu drevesnico.
610 članov ima rodbina
Leto po prvi svetovni vojni je zbolel in v 39. letu starosti umrl. Najstarejši sin Anton je takrat štel dobrih 17 let, a družina je nekako gospodarila naprej. Fantje so se izučili vsak svojega poklica, vsa tri dekleta pa so pridobila znanje v gospodinjski šoli v Svečini. Postopoma so otroci zapuščali domače ognjišče in si kakor ptice spletli svoja gnezda v bližnji okolici. Na domačiji je ostal najmlajši Jožef z družino in svojo mnogo prerano ovdovelo mamo.
Danes so potomci Antona in Otilije Slodnjak razkropljeni širom po Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, toda velika večina se jih rada vrača v kraj svojih prednikov. V en glas so dejali, da si takih srečanj želijo tudi v prihodnje. Nekateri mladi so izrazili pripravljenost, da sodelujejo pri organizaciji naslednjega srečanja, morda že čez pet let.
