V dnevnem centru za otroke in mladostnike bodo kmalu tudi kaj skuhali

Na dvorišču med ptujskim gledališčem in cerkvijo sv. Jurija je to jesen videti otroke, ki se tam žogajo ali s kakšnim zvezkom v rokah hitijo nekam tja, kamor je nekdaj vabila Cuker jama, pravljična dežela v času novoletnih dogajanj na Ptuju.

S copati, da je bolj domače

"To jesen smo naš dnevni center za otroke in mladostnike, ki je dolgo deloval v dijaškem domu, preselili v nove prostore, ki smo jih ob pomoči županje Ptuja dobili v brezplačno uporabo od župnije sv. Jurija. Zdaj smo sredi mesta, kjer je polno življenja. Prostore sicer še urejamo, a smo nadvse zadovoljni, ker smo na svojem, z nekaj pomoči bomo uredili tudi kuhinjo, kjer si bomo lahko pripravili slastne palačinke ali druge dobrote. Tega se naši otroci že strašno veselijo," pravi v pozdrav Romana Čolić, zakonska in družinska terapevtka, ki v kratkem prevzame delo strokovne vodje v dnevnem centru in ki me popelje po prostorih, ki s pomočjo donatorjev in prostovoljnim delom dobivajo podobo toplega in prijetnega družinskega stanovanja. "Dogovorili smo se, da imamo tukaj copate, saj dajejo prijeten domač občutek. Kar pri vhodu nas čakajo, in ko se preobujemo, takoj stopimo v večjo sobo, kjer se družimo, igramo, ustvarjamo, se smejimo, beremo in pogovarjamo, včasih pa tudi samo posedamo. Iz tega prostora preidemo še v prostor, kjer delamo domačo nalogo, se učimo, si širimo obzorja in se bogatimo. No, zdaj se tukaj od 16. do 18. ure učimo, urejamo pa tudi sobo z več mizami, kjer bo prava učilnica," pravi sicer bolj tiha Nerma, šestošolka, ki je začela center obiskovati v četrtem razredu. "Pridem štirikrat na teden, pomagajo mi pri učenju, s Katjo in Barbaro pa smo se danes tudi žogale na dvorišču, kar je bilo še posebno lepo," še pove Nerma.

Vse je lažje, če ti kdo pomaga

Katja Drevenšek s Hajdine končuje študij geografije in zgodovine, to jesen pa je začela kot prostovoljka sodelovati z društvom Ars Vitae in se vključila v delo z mladimi: "Prihajam dvakrat tedensko in že prva srečanja z osnovnošolci kažejo, da sem sprejela pravi izziv. Izkušnje tovrstnega dela bom lahko uporabila tudi pri kasnejšem pedagoškem delu z mladimi." Vesela, ker lahko dela, kar jo veseli, je tudi Barbara Kocbek iz Voličine: "Sem absolventka magistrskega študija pedagogike in kaj je lepšega kot čas, ki ga ob študiju namenjam druženju z mladimi. Dobro nam gre, včasih se igramo, drugič se učimo. Vse je lažje, če si prisluhnemo in si pomagamo. Prav to pa ti naši otroci potrebujejo." Kot ena od kakih desetih prostovoljcev prihaja v dnevni center tudi Simona Čuš iz Kidričevega. Njena sinova sta odrasla, in ko srednješolca pripelje na trening v mesto, se sama odpravi v dnevni center: "V življenju se dajem z računovodstvom. Ta druženja in pomoč me napolnijo z energijo. Kaj je lepšega kot slišati navdušujoč pozdrav, češ, Simona je prišla." Vesela sta je bila ob našem druženju tudi petošolec Nejc in devetošolka Tjaša, ki potrebujeta pomoč pri matematiki in angleščini. "Ni fajn, ko ti v šoli ne gre najbolje. Ko smo izvedeli, da nama lahko pomagajo v tem centru, in to brezplačno, sva začela prihajati in zdaj naju ni več strah šolskega spraševanja in testov. Pa saj tukaj počnemo še vse kaj drugega, kot se učimo, veliko se pogovarjamo, igramo razne igre, včasih se žogamo na dvorišču, šli smo že tudi v knjižnico, ta teden gremo v kino. Zdaj ko bomo imeli kuhinjo, bomo tudi kaj skuhali. Imamo pa tukaj tudi vedno malico, rogljičke, kakšno sadje pa čaj nam skuhajo."
Dnevni center je namenjen tudi srednješolcem, še pravi Čolićeva, ki ugotavlja, da njihovi obiskovalci, dnevno jih pride tudi za cel razred, zelo radi prihajajo.