Zgodba z Adrio je zrcalo slovenskega političnega razkroja. Leta 2016 je država našega letalskega prevoznika prodala nekemu no-name nemškemu skladu 4K. Večina nas je bila prepričanih, da je v nemških rokah naša Adria varna. Da je država novega kupca dodobra preverila in razmislila o njegovih dolgoročnih razvojnih namerah. Pred prodajo je država Adrio dokapitalizirala še s 3,1 milijona evrov, da bi podjetje okrepljeno in zdravo prešlo v nove roke. Dokapitaliziral jo je baje tudi novi kupec za približno milijon. Sama dokapitalizacija je potekala čez podjetje 4K KNDNS — mimogrede: le kdo, ki si želi uveljaviti blagovno znamko, si lahko izmisli takšno ime?! —, ki je imelo samo 25.000 evrov ustanovnega kapitala.
Nikomur od politikov ni zazvonilo, da tu nekaj ni v redu. Četudi so ekonomisti že takrat opozarjali, da so tudi ti novi lastniki za Adrio samo začasna rešitev. Takrat smo lahko brali takšne in podobne izjave pristojnih državnih organov in posameznikov: "Adria Airways bo dobila lastnika, ki bo družbo prestrukturiral, ohranil slovenskega nacionalnega prevoznika, ga razvijal tudi v prihodnje in s tem omogočil dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe."
Bulšit!
Umor Adrie seveda še dodatno negativno vpliva na ugled Slovenije