"Vsi potrebujemo perestrojko," je pogosto govoril Mihail Gorbačov. In zadnji sovjetski voditelj je dejansko živel v skladu s tem svojim prepričanjem. Potem ko je leta 1985 postal generalni sekretar komunistične partije ter uvedel glasnost (odprtost) in perestrojko, program za prestrukturiranje sovjetskega gospodarstva, je spremenil celo svoj naziv. Ljubše mu je bilo, da so mu pravili predsednik.
Prvi in zadnji sovjetski predsednik je bil najbolj demokratični voditelj, kar jih je imela Rusija (središče ZSSR) v preteklem stoletju, če ne kadarkoli. Njegova vera v mir, medsebojno razumevanje, dialog in demokracijo je ostala neomajna tudi v vseh 31 letih po zlomu Sovjetske zveze. Prav zaradi teh vrednot se je Gorbačov odločil končati desetletje dolgo sovjetsko-afganistansko vojno, leta 1993 pa je z denarjem od Nobelove nagrade za mir, ki jo je prejel leta 1990, pomagal financirati ustanovitev Nove Gazete, vodilnega medija ruskih demokratov, katere urednik Dimitrij Muratov je lani tudi sam prejel Nobelovo nagrado za mir. Nova Gazeta je bila skupaj z več deset drugimi neodvisnimi mediji prisiljena prenehati izhajati kmalu za tem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin februarja začel svojo "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini.
Tudi Gorbačov je bil kaznovan zaradi svojih prepričanj. Če bi umrl leta 1991, bi se ljudje morda ukvarjali s tem, kakšno mesto v zgodovini mu pripada. Toda ker je bil še živ, so do njega gojili zamero, in če je kdaj beseda nanesla nanj, je vedno zavladala neprijetna tišina. Ljudje so vrsto let zanikali njegove dosežke, če ga je kdo kdaj slučajno omenil.
Z uvedbo perestrojke, ki jo danes mnogi v Rusiji, vključno s Putinom, označujejo za polomijo, je postal Gorbačov tarča kritik z vseh strani: za nekatere je bil preveč radikalen, za druge preveč konzervativen, za tretje preveč neodločen. Celo ko je zaradi starosti in bolezni že precej oslabel, jo je še naprej uresničeval kot direktor Fundacije Gorbačov, ki je delovala v skladu z njegovimi vrednotami.
Gorbačov je tako kot Putin mislil, da bi bilo bolje, če bi ZSSR obstajala še naprej. Toda v nasprotju s Putinom je imel Gorbačov v mislih reformirano, demokratizirano federacijo, ne unijo držav, neprostovoljno podrejenih vladavini Kremlja. Na začetku tega stoletja mi je Gorbačov povedal, zakaj leta 1989 ni poslal tankov v Nemčijo, da bi preprečil padec berlinskega zidu, ki so ga zgradili leta 1961 na ukaz mojega pradedka Nikite Hruščova. "Suverenim državam ne smemo narekovati njihovega načina življenja," je dejal.
Medtem ko v Rusiji prevladuje mnenje, da so se vse reforme Mihaila Gorbačova ponesrečile ali spodletele zaradi njegovih slabih odločitev, v svetu na njegovo zapuščino gledajo zelo različno – in to popolnoma utemeljeno
Gorbačov si je bil deloma sam kriv za nenaklonjenost, ki je je bil deležen po zlomu Sovjetske zveze. Reformatorji običajno niso preveč potrpežljivi ljudje - in njegov načrt, po katerem naj bi v samo 500 dneh izvedli radikalne gospodarske spremembe, je bil tako utopičen kot obljuba Hruščova iz leta 1961 o "razvitem komunizmu" v roku dvajsetih let.
Gorbačov se je od drugih ruskih voditeljev razlikoval po tem, da je sprejel odgovornost za posledice svojega vladanja. To sta sicer storila tudi Hruščov in Boris Jelcin, naslednik Gorbačova (mimogrede povedano, to sta bila poleg Gorbačova edina ruska voditelja, ki sta bila prisiljena odstopiti ali sta prostovoljno odstopila še pred svojo smrtjo), vendar sta se po odhodu z oblasti povsem umaknila iz javnosti in sta se zaradi vsega, česar jima ni uspelo doseči, grajala le zasebno. Nasprotno pa se je Gorbačov pridružil zgodovinarjem, politikom, svojim lastnim tovarišem in javnosti pri presojanju svoje vladavine. Ironično je, da je s tem sam prispeval k temu, da ni bil uvrščen med zgodovinske osebnosti še za časa svojega življenja.
Medtem ko v Rusiji prevladuje mnenje, da so se vse reforme Mihaila Gorbačova ponesrečile ali spodletele zaradi njegovih slabih odločitev, v svetu na njegovo zapuščino gledajo zelo različno – in to popolnoma utemeljeno. Zadnje desetletje dvajsetega stoletja in prvo desetletje tega stoletja sta bila zlata doba globalizacije predvsem zaradi prizadevanj Gorbačova, da bi sprejel svet, uvedel "novo politično razmišljanje" ter omilil običajno rusko sumničavost in sovražnost do zunanjega sveta.
Kot človek z vestjo se je Gorbačov zagnano loteval reševanja problemov, za katere se je čutil odgovornega, vključno z gospodarskimi težavami in politično nestabilnostjo. Čeprav ni imel dobrih možnosti, je bila njegova zanesenjaška predsedniška kandidatura na volitvah leta 1996 vredna udeležbe volitev, vsaj za nekatere Ruse (tudi zame). Jelcinova kandidatura istega leta, v času še večjega kaosa, kot smo mu bili kdajkoli priča v Sovjetski zvezi, je navdihnila le peščico ljudi.
Škoda bi bilo, če bi tako vznemirljiv dogodek (Rusi so takrat prvič sami volili svojega predsednika, zato je volitve spremljalo precej slovesno vzdušje) postal le še ena priložnost za izražanje nezadovoljstva. Sama nikoli nisem mislila, da bi Gorbačov lahko zmagal ali da bi bil dober predsednik. Toda bil je prvi predsednik v ruski zgodovini, ki mu je po večletnih poskusih, da bi ga očrnili, uspelo znova nastopiti kot predsedniški kandidat, ki je lahko govoril kot voditelj iz preteklosti in bil hkrati glas prihodnosti.
Upokojeni Hruščov je lahko po svoji odstavitvi iz Kremlja leta 1964 o tem samo sanjal. Moj pradedek, ki je imel pred svojo smrtjo veliko časa za razmišljanje o preteklosti, je sklenil, da njegov največji dosežek ni bila politika "otoplitve" - obsodba Stalinovih zločinov ter delna politična in kulturna liberalizacija – ampak dejansko njegova lastna razrešitev na volitvah. Nikoli ni bil razglašen za "sovražnika ljudi" niti ga niso izgnali v gulag; preprosto so ga prisilili, da se je upokojil in umaknil v svojo dačo. Po njegovi politični smrti ga niso fizično likvidirali, kar bi se nedvomno zgodilo v 30. letih preteklega stoletja. Kljub temu je Hruščov obžaloval, da ni bil dovolj pogumen in da si v času svojega predsednikovanja ni še bolj prizadeval za otoplitev odnosov med Vzhodom in Zahodom, s čemer bi lahko morda preprečil tudi svojo politično smrt.
Petindvajset let pozneje je ruska zgodovina naredila ta liberalni obrat. Smrt in izginotje nista bila več edina možnost. Politična smrt je postala stvar odločitve. Gorbačov na volitvah leta 1996 sicer ni imel možnosti za zmago, je pa imel vsaj možnost kandidirati. Perestrojka in glasnost, ki sta danes tako zasmehovana, sta pripravili teren za vse to v času Jelcina, ki je bil – četudi ni bil občudovalec svojega sovjetskega predhodnika – dovolj demokratičen, da je ohranil duh sprememb.
Spričo invazije na Ukrajino in uničenja medijev, ki so bili ustanovljeni po zaslugi glasnosti, se zdi zapuščina Gorbačova danes mrtva. Toda Gorbačov sam je bil bolj optimističen. Zase je rad dejal, da je proizvod "otoplitve" Hruščova - in nedvomno bi nas spodbujal, naj še naprej verjamemo, da bo Rusija nekega dne dobila novega voditelja, začela uresničevati novo perestrojko in ponovno obudila vrednote, ki jim je posvetil svoje življenje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
