Potem ko je v torek v 92. letu starosti po dolgi bolezni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze in generalni sekretar sovjetske komunistične partije, iz sveta dežujejo izrazi sožalja in pokloni zagovorniku miru, kot ga imenuje večina svetovnih voditeljev. V zgodovino se je zapisal kot pomemben dejavnik pri končanju hladne vojne, otoplitve odnosov z Zahodom, kar je privedlo do mirnega padca železne zavese, katere simbol je zrušenje berlinskega zidu. Zaslužen je tudi za končanje komunizma v vzhodnem bloku in osamosvojitev narodov, ki so živeli pod zastavo Sovjetske zveze.
Kot reformist - najbolj znani sta reformi perestrojka in glasnost - je želel reformirati državo, a mu to ni uspelo. V to ga je prisilila predvsem jedrska nesreča v Černobilu 1986, ki je razkrila številne pomanjkljivosti sovjetskega sistema in nesposobnost vrhovnih kadrov odločevalcev, da bi zaščitili državljane. Bil je zvest sovjetizmu in socialističnim idealom, a jih je hotel spremeniti in modernizirati. Ni mu uspelo, saj je bil sistem globoko zakoreninjen v družbi, ki spremembam ni bila naklonjena.
Njegovo dobo na zunanjepolitičnem področju je zaznamoval še konec sovjetskega posredovanja v Afganistanu. Marca 1988 je obiskal tudi Ljubljano. Državam članicam Varšavskega pakta, ki so se v osemdesetih letih začele prebujati in se otresati sovjetskega vpliva, je s Sinatrovo doktrino, oktobra 1989, pustil, da gredo svojo pot, in se ni odločil za vojaško posredovanje. S tem je vzhodnoevropskim državam dopustil demokratizacijo, kar je vodilo v padec berlinskega zidu in železne zavese v Evropi, združitev Nemčije in kasneje priključitev vzhodnoevropskih držav k Evropski uniji in zvezi Nato, sam pa si je za to in za končanje hladne vojne prislužil Nobelovo nagrado za mir.
A večja demokratizacija, decentralizacija in reforme so vodile tudi v razpad Sovjetske zveze, čeprav to, kot je povedal, ni bil njegov namen. Ker je partija izgubljala popoln vpliv na družbo, si je s tem nakopal tudi veliko nasprotnikov, zlasti privržencev trdega sistema.
Ni predvidel, da je politika umazana
Saša Geržina, prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji, nam je povedal, da je umrl človek, ki je omogočil velike spremembe v Evropi in je želel reformirati Sovjetsko zvezo. "Največjo zahvalo mu dolguje Nemčija. Žal ga je Zahod izigral, ko so izrabili njegovo politično naivnost, pomembno vlogo je s svojo ambicioznostjo igral tudi Boris Jelcin. Zaradi vsega tega je prišlo do vseh sporazumov, ki so privedli do razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Gorbačov je v bistvu bil nesrečna oseba," o vlogi Gorbačova razlaga Geržina. Zase pravi, da je imel srečo, saj je bil Gorbačovov tesni sodelavec, njegov dober prijatelj in je zahvaljujoč temu od blizu spoznal okolje, v katerem je sovjetski voditelj deloval. "Bil je idealist in ni mogel predvideti, da je politika, sploh ta, ki jo spremljamo danes, tako umazana," je še pristavil Geržina.
Priznani zgodovinar dr. Jože Pirjevec ga opiše kot kompleksno osebnost, ki je skušala rešiti Sovjetsko zvezo iz zagate, v kateri se je znašla v osemdesetih letih. Omeni, da Gorbačova na Zahodu slavijo kot pomembno osebnost, kar je nedvomno bil, a da v Rusiji sploh ni tako popularen. "Brez dvoma je razumel, da komunizem, kakršnega so udejanjali v Sovjetski zvezi, nima prihodnosti in da je treba nekaj spremeniti, toda ali je posegel po učinkovitih ukrepih, je pa veliko vprašanje. Danes je Rusija v primežu imperializma in vojne," razlaga Pirjevec.
"Brez dvoma je razumel, da komunizem, kakršnega so udejanjali v Sovjetski zvezi, nima prihodnosti"
"Za Gorbačovovo osebnost in miselnost je bilo značilno, da je želel z reformami, perestrojko, glasnostjo, rešiti tako Sovjetsko zvezo kot Rusijo. Ni se pa zavedal, da je, ko v taki situaciji začenjaš reforme, zelo težko ustaviti plaz, ki se je tudi zrušil nanj. Bil je prepričan, da bo mogoče spremeniti stvarnost, kakršno je našel, a ga je ta pravzaprav pokopala," lik in delo Gorbačova komentira Pirjevec.
Vso moč mu je pobral puč, zasluge so ostale
Zgodovinar, politični analitik in poznavalec vzhodnoevropske politike dr. Aleš Maver je mnenja, da je prispevek, po katerem se bomo spominjali Gorbačova, predvsem ta, da ni poskušal z uporabo sile zadržati srednje- in vzhodnoevropskih držav v sovjetskem planetarnem sistemu. Z uveljavitvijo Sinatrove doktrine je prekinil prakso, po kateri sta v primeru Madžarske in Češkoslovaške posegla Hruščov in Brežnjev, še meni Maver. "S sprožitvijo procesov glasnosti in perestrojke je hkrati nedvomno pospešil demokratizacijo v Sovjetski zvezi. Seveda pa sta bila ta procesa polna nedoslednosti in protislovij. Černobilska katastrofa leta 1986 je potekala še čisto po ustaljenih sovjetskih tirnicah iz prejšnjih desetletij, vključno s tem, da je Gorbačov vztrajal pri izvedbi prvomajske parade v Kijevu, čeprav ga je ukrajinski partijski šef, ki je sicer veljal za trdorokca, prosil, naj jo odpove. Slabost glasnosti in perestrojke je bila tudi, da je šlo za reforme od zgoraj navzdol, ki demokratizacije niso imele za cilj same po sebi, ampak so želele predvsem podaljšati oblast sovjetskih partijskih struktur," komentira Gorbačovove ukrepe.
Druga pomembna razsežnost, ki je ohromila reforme, pa je, kot pove Maver, volja po spremembah, ki je bila močna v evropskih republikah in na Kavkazu, šibka pa prav v Rusiji, kjer je bila želja po obnovi imperija povsem preglasila korake v smer demokratizacije, kar je nazadnje pod Putinom privedlo do nekakšne resovjetizacije "Tega gordijskega vozla Gorbačov ni mogel ali ni hotel razrešiti. Ravno tako se je v zadnjem letu svojega vodenja Sovjetske zveze spet začel bolj obdajati s partijskimi reakcionarji, izmed katerih so na koncu izšli pučisti proti njemu avgusta 1991. Puč mu je nazadnje pobral vso realno moč. Kljub temu naj še enkrat ponovim, da Gorbačovu ne moremo odreči zaslug za miren odhod gerontokratskih socialističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi."