Veliki protesti so zamajali Belorusijo, ko je Lukašenko goljufivo trdil, da je 9. avgusta na predsedniških volitvah prejel 80 odstotkov glasov. Prihodnost države bi lahko bila zdaj odvisna od ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Lukašenko je na čelu Belorusije že od leta 1994, a ne brez podpore ljudstva, dobil je celo vzdevek Batka (oče). A v zadnjih tednih je veliko državljanov vseh družbenih slojev – tovarniški delavci, doktorji in novinarji – protestiralo in stavkalo, mlada ženska pa je nenadoma postala obraz opozicije. Nekdanja učiteljica Svetlana Tihanovska, za katero mnogi menijo, da je zmagovalka volitev, ne organizira protestov, toda njena odločnost je odločilna za splošno nezadovoljstvo v državi.
Belorusija, ki je bila skoraj ves čas Lukašenkove vladavine stabilna, je pomenila za turiste obljubljeno deželo, umeščeno med Evropo in nekdanjo Sovjetsko zvezo. Država meji na tri članice Evropske unije (Latvijo, Litvo in Poljsko), njeno glavno mesto Minsk pa ima čiste ulice in udobne kavarne. A prodajalci še vedno prodajajo bronaste kipce Stalina in skodelice, okrašene s kladivom in srpom ter napisom "Long Live USSR".
Prejšnji mesec sem se ustavila v Minsku na poti iz New Yorka v Moskvo. Ljudje so se pritoževali nad policijskimi aretacijami, vključno z aretacijo moža Svetlane Tihanovske, Sergeja Tihanovskega, in Viktorja Babarika, milijonarja in nekdanjega direktorja Belgazprombank, najresnejšega kandidata v preteklih predvolilnih javnomnenjskih raziskavah. Toda mnogi opazovalci so menili, da miroljubni in poslušni Belorusi, ki se med protesti celo ustavijo pred rdečo lučjo na semaforju, ne bi tako množično protestirali. "Zdaj ko je to (Tihanovski in Babariko) nevtralizirano, bo Batka ostal na položaju," mi je razložila Svetlana Aleksijevič, leta 2015 Nobelova nagrajenka za književnost. Pove še, da "ne prepozna" svojih nekdaj vdanih sodržavljanov, ki so šli na ulice. Kaj jih torej motivira?
Številni trdijo, da se Belorusija sooča z binarno izbiro med Zahodom in Rusijo, čeprav protestniki tega niso storili