(GLOBALNA ARENA) Armenski model za Belorusijo

Potem ko so Belorusi, ki se ne pustijo več ustrahovati z državnim nasiljem, v nezaslišanem številu zasedli ulice beloruskih mest, je postalo jasno, da beloruskemu predsedniku Aleksandru Lukašenku ne bo uspelo ukrasti še enih volitev in si zagotoviti še enega predsedniškega mandata. Očitno je, da so njegovi dnevi na oblasti šteti.
Mnogi komentatorji sedanje razmere v Belorusiji primerjajo s tistimi med ukrajinsko oranžno revolucijo v letih 2004 in 2005 ter majdansko revolucijo leta 2014. Toda Belorusija ni Ukrajina, zato uporaba majdanskega modela pri razlagi sedanjih dogodkov v Minsku in drugih beloruskih mestih ni v veliko pomoč.
Čeprav so pri pohladnovojnih političnih dogodkih v Ukrajini nedvomno imele določeno vlogo tudi notranje težave, povezane s korupcijo in slabim vodenjem, je bil odločilni dejavnik vendarle želja pripeljati državo v EU. Majdansko gibanje je bilo neposreden odziv na poskus tedanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, da odstopi od evropskih integracij in reform. Revolucionarji so se odkrito mobilizirali pod praporom EU.
Upor v Belorusiji je drugačen. Notranje težave imajo očitno precej večjo vlogo, medtem ko vprašanja o usmerjenosti države k Evropi ali Rusiji skorajda ni slišati. Belorusi so po 26 letih preprosto siti vladavine človeka, ki je vse manj v stiku z družbo. Prapor revolucije je prepovedana belo-rdeče-bela beloruska državna zastava, ki utegne že kmalu postati uradna zastava te države (kot je to bila leta 1918 ter med letoma 1991 in 1995). Drugih praporov v množici dejansko ni opaziti.
Kljub temu si mora vsaka politična revolucija utreti svojo lastno pot, medtem ko modeli, ki bi zunanjim opazovalcem pomagali razumeti, kam utegne vse skupaj voditi, ne obstajajo. Sam v primeru Belorusije ne bi ponudil analogije z Ukrajino, ampak z Armenijo spomladi leta 2018, ko so množični protesti vodili k odstopu dolgoletnega predsednika Serža Sargsjana in zaznamovali začetek novega demokratičnega obdobja za to državo.