Spoštovani gospod predsednik!
Čeprav obstaja pri Vladi Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve, sem prepričan, da se zadeva, o kateri Vam pišem, dotika predvsem Vas in se ukvarjate oz. se boste po vsej priliki intenzivno ukvarjali z njo. Gre za 20 obletnico vstopa Slovenije v Nato in v Evropsko unijo.
Pišem Vam natanko 35 let potem, ko so bile pri nas ob koncu hladne vojne ustanovljene prve demokratične stranke. Slovenija je stopila na pot svobodoljubne demokracije in državne samostojnosti. Plebiscit konec leta 1990 je bil prvi pečat na potrdilu, da smo na pravi strani zgodovine. V novi državi smo preživeli zahtevno in razmeroma uspešno obdobje. Pred dvajseimi leti se je nato Slovenija pridružila Evropski uniji in Natu.* To je bil drugi pečat na tem potrdilu. Slovenija varuje in brani zahodne vrednote, Evropa in severna Amerika varujeta in branita Slovenijo. Več si dvajset let nazaj - pa še prej, ob pobudi za samostojno in suvereno državo - nismo mogli želeti.
Mislim, da je dvajseta obletnica priložnost za resen premislek o dosežkih in (predvsem o varnostnih) izzivih za prihodnost. V zadnjem času se zdijo temeljni slovenski zunanjepolitični in varnostni dosežki skoraj pozabljeni, tupatam celo predmet zaničevanja in zavračanja. Širi se prorusko razpoloženje, odobravajo se ekstremistične organizacije, kot je Hamas. Zdi se, kot da sodelujemo pri reviziji dogajanja, ki je končalo boljševiški imperializem in hladno vojno. Zdi se, kot da pritrjujemo politiki nove hladne vojne.
Slovenci, ki so si stoletja prizadevali za narodno preživetje, morajo seveda podpirati težnje Palestincev, vendar ne na račun uničenja legitimne državnosti Izraela, ki je med drugim razumel in podpiral slovensko osamosvajanje.
Letos imamo priložnost svečano in zmagoslavno proslaviti dvajseto obletnico vstopa naše države v evroatlantsko skupnost, to je v EU in Nato. V obe povezavi smo vstopili tako rekoč istočasno. V javnosti, predvsem v politiki, tudi v vladi, se pojavljajo (tako mi poročajo znanci z MZEZ) domneve o manjvrednosti Nata v primerjavi z EU. To so posebej v luči vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu nevarne špekulacije, ki se odražajo tudi pri načrtovanju državnih proslav letos spomladi. Domnevno zapostavljanje Nata bi bilo glede na vojno v Ukrajini, ki danes doživlja nekaj podobnega, kar smo Slovenci doživljali pred tridesetimi leti; glede na ruska protievropska in protiameriška stališča in na ekstremistična stališča nekaterih palestinskih krogov, ki zahtevajo cenzuro dokumentov o nasilju teroristov, povsem zgrešen načrt, ki bi škodil Sloveniji.
Članice EU in Nata budno opazujejo izjave in ravnanje slovenske vlade. Poskusi pridruževanja neevropski in protizahodni politiki lahko izzovejo samo začudenje in nasprotovanje. Opozorila - še posebej, ko je Slovenija nestalna članica VS OZN - da bi nepremišljena zunanja politika utegnila ogroziti odnose z zavezniki, navsezadnje pa tudi slovenske nacionalne interese, niso iz trte izvita.
Prosim Vas, da demantirate, če je treba, tudi odločno zavrnete ideje o manjvrednosti mednarodnih organizacij, kot je Nato. Predlagam, da slovenska vlada pripravi skupno in čim bolj dostojno državno proslavo ob dvajseti obletnici povezav z Natom in EU. Vsakršno distanciranje od Nata je nesmiselno in bi lahko imelo - posebej v današnjem položaju - negativne posledice za slovensko državo in njene državljane.
* Slovenija je 29. marca 2004 (skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško) v Washingtonu postala članica Organizacije severnoatlantske pogodbe (Nato); 1. maja 2004 pa v Gorici (istočasno s Ciprom, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko in Slovaško) članica Evropske unije (EU). Sklepni dogodki vključevanja v Nato so se začeli 21. novembra 2002 v Pragi, pogajanja z EU pa so se končala 12. decembra 2002 v Kopenhagnu. V Sloveniji smo o članstvih odločili na referendumu 23. marca 2003; rezultati pa so bili nedvoumni: za članstvo v EU je glasovalo 90%, za članstvo v Natu 2/3 volivcev.
