(KONTRA) Ni več očetovske avtoritete. Niti starševske. Ni več avtoritete učiteljev. Ali profesorjev. In duhovnikov.

Živimo v družbi brez tradicionalnih avtoritet. Ni več očetovske avtoritete. Niti starševske. Ni več avtoritete učiteljev. Ali profesorjev. In duhovnikov. Vsi ti in še mnogi drugi poskušajo danes biti človekovi ali otrokovi prijatelji. Svetovalci.

Avtoriteta je v današnjih zahodnih družbah razumljena kot nekaj problematičnega. To je rezultat procesa stigmatizacije tradicionalnih zahodnih avtoritet, ki se je začel leta 1921 z ustanovitvijo "svobodne" Summerhillske šole. Vzgojni koncept se je v polnosti uveljavil v drugi polovici 20. stoletja.

Ustanovitelj šole Alexander S. Neill je leta 1960 s knjigo Summerhill: A Radical Approach to Child Rearing (s predgovorom socialnega psihologa in psihoanalitika Ericha Fromma) razširil svoje ideje v Ameriko.

Tako se je ukinjanje tradicionalnih avtoritet začelo izenačevati z osvobajanjem oz. s svobodo. Neillova knjiga je leta 1979 izšla tudi v srbskem prevodu pod naslovom Slobodna deca Samerhila.

Nove avtoritete, ki so zamenjale avtoritete preteklosti, so skupine vrstnikov, sledilcev, virtualnih prijateljev in druge skupine, katerih mnenja posameznik upošteva in jim sledi.

Enačenje odsotnosti tradicionalnih zahodnih avtoritet s svobodo se ohranja do danes. Danes je velik del staršev, učiteljev, profesorjev, strokovnih delavcev in drugih, ki se ukvarjajo z vzgojo in socializacijo otrok, prepričanih, da je sodobna zahodna vzgoja in socializacija brez tradicionalnih avtoritet za otroka boljša od tradicionalne prav zato, ker je "bolj svobodna".

Dejansko stanje pa je ravno obratno: današnja vzgoja in socializacija otrok sta v resnici še bolj represivni kot v preteklosti. To pa zato, ker so tradicionalne zahodne avtoritete nadomestile nove avtoritete. Ki na videz ne delujejo kot avtoritete. Gre za nevidne avtoritete. Vendar so prav zaradi zavajajočega videza še bolj represivne od nekoč osovraženih tradicionalnih avtoritet.

Nove avtoritete, ki so zamenjale avtoritete preteklosti, so skupine vrstnikov, sledilcev, virtualnih prijateljev in druge skupine, katerih mnenja posameznik upošteva in jim sledi.

Med temi skupinami so tudi terapevti in strokovnjaki, katerih vloga v vzgoji in socializaciji otrok se je v 20. stoletju močno povečala. Brez njih si danes ne moremo več predstavljati vzgoje in socializacije otrok.

O nevidnih dimenzijah novih avtoritet so mnogi avtorji pisali že v drugi polovici 20. stoletja. Recimo Christopher Lasch v Kulturi narcisizma: Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj (1979, slovenski prevod šele 2012). O tem sta pisala Kohut in Kernberg v analizah sodobne, otroku prijazne narcistične vzgoje.

O tem je pisal tudi Slavoj Žižek, ki je že leta 1984 pripomnil, da "danes ni družba nič manj ‘represivna’, prav nasprotno: razlika je zgolj v tem, da ‘družbena zahteva’ ne privzame več oblike Ideala-Jaza, integriranega, ‘ponotranjenega’ simbolnega koda, marveč ostaja na ravni predojdipovskega nadjazovskega ukaza".{api_embed_photo}673472{/api_embed_photo}

Ideja osvobajajoče desublimacije, klasično zastopana pri Wilhelmu Reichu, se v praksi torej ni izšla. Desublimacija ni prinesla osvoboditve. Ampak novo, še bolj represivno logiko delovanja avtoritet, ki jo je Žižek že leta nazaj opisal kot represivno desublimacijo.

Nove avtoritete delujejo prijateljsko in prijazno. Skrb za dobrobit in srečo je njihova navidezna prioriteta. Nove avtoritete so prijateljski svetovalci, ki izvajajo nadzor in podrejanje bistveno učinkoviteje, kot so to delale tradicionalne avtoritete.

Še več! Nove avtoritete so bistveno bolj nasilne in represivne od preteklih. Zato so za otroke in mladostnike - pa tudi za odrasle, ki se jim (prostovoljno) izpostavljajo - tudi bistveno bolj nevarne.{infobox-gray}164629{/infobox-gray}

Enačenje odsotnosti tradicionalnih zahodnih avtoritet s svobodo se ohranja do danes. Danes je velik del staršev, učiteljev, profesorjev, strokovnih delavcev in drugih, ki se ukvarjajo z vzgojo in socializacijo otrok, prepričanih, da je sodobna zahodna vzgoja in socializacija brez tradicionalnih avtoritet za otroka boljša od tradicionalne prav zato, ker je "bolj svobodna".

Razlogov za to je več. Da prijateljski svetovalci delujejo prijazno in razumevajoče, je samo eden od njih. Otroci in odrasli si sami želijo biti v odnosih z njimi. V preteklosti so se otroci, mladostniki in ljudje nasploh izogibali avtoritetam. Stare avtoritete so bile neprijetne, povezane z odkrito represijo.

Danes pa si ljudje naravnost želijo podrejati avtoritetam. Zaradi načina njihovega delovanja jih razumejo kot skrb, morda celo kot dokaz ljubezni. Skŕbi in ljubezni pa se je bistveno težje upreti kot neprijetnim učinkom tradicionalnih avtoritet.

Stare avtoritete so z lastno neprijetnostjo v resnici generirale upor proti sebi. Današnje avtoritete pa upora ne generirajo več. Kar generirajo, je želja po podrejenosti.