Tema avtoritet, ki smo si jo premierno izbrali za rubriko Kontra, je za začetek morda pretežka in preveč obsežna. Z vprašanji in odgovori v zvezi s tem bi lahko napolnili orjaški zbornik ali jih objavljali v časopisu nekaj tednov ali mesecev. Zato si ne delamo utvar, da bomo problem avtoritet rešili. Pa ne samo zaradi njegove obsežnosti in zahtevnosti.
Namen te rubrike sicer je, da enkrat ali večkrat na mesec opozorimo na določen družbeni problem in k razpravi povabimo strokovnjake z različnih področij, ki bodo to ali ono zadevo osvetlili z različnih, zakaj pa ne tudi nasprotujočih si stališč.
Kot urednik se bom potrudil, da bom k sodelovanju pritegnil kompetentne pisce. V uvodnem tekstu bom sam poskrbel za nabor iztočnic, ki ga bodo - v takšni ali drugačni, ne nujno integralni obliki že pred objavo, kot tokrat - povabljeni prejeli vnaprej kot inspiracijo ali izziv. Dopuščamo tudi možnost, da se bo debata na podlagi že objavljenih tekstov razvijala naprej.
Tém nam zagotovo ne bo zmanjkalo.
Problem, ki ga čutimo vsi
Avtoritete so problem, ki ga občutimo vsi. Problem so, če jih ni - ali če jih vsaj ne vidimo kot avtoritete - ali če jih strani ne priznavamo iz kakega drugega razloga. Obenem pa so avtoritete problem, tudi če so in tudi če smo jih pripravljeni upoštevati.
Vsi današnji problemi so problemi z avtoritetami, čeprav se tega ne zavedamo. Socialna in psihološka dinamika med starimi, odmirajočimi ali odmrlimi avtoritetami in novimi, prihajajočimi, še ne izoblikovanimi in ne priznanimi je vseobsegajoča, vendar prikrita.
Degradacija, pomanjkanje, odmiranje, menjavanje, demoralizacija, neupoštevanje, tudi namerno spodkopavanje avtoritet niso od včeraj. Pa vendar vse to dela družbo vedno bolj negotovo, nepredvidljivo, tesnobno, frustrirano in frustrirajočo.
Rubrika Kontra
Rubrika Kontra je dosje na aktualno ali splošno temo. K razpravi povabimo strokovnjake, ki zadevo osvetlijo z različnih, lahko tudi z nasprotujočih si stališč. Uredništvo poskrbi za izbor teme iztočnice, te pa povabljeni pisci uporabijo kot inspiracijo ali izziv. Rubriko ureja Marko Crnkovič.
Uveljavljanje in upoštevanje
Z avtoritetami je vedno nekaj narobe.
Na eni strani imamo probleme uveljavljanja in upoštevanja pravic, svoboščin, moči, izvajanja kontrole, vpliva, priznavanja kompetenc, meritornosti, znanja, izobrazbe, izkušenj, inteligence, moralnosti, sposobnosti, privilegijev, socialnega dosega in ugleda … - in ne nazadnje tudi samega zaupanja.
Ne gre več za prepad med generacijami ali sloji. Kritična masa nezaupanja v avtoritete in nespoštovanja hierarhičnih razmerij je presežena in temu primerno porazdeljena po skoraj vseh demografskih in socioloških segmentih družbe
Po drugi strani pa zaradi erozije avtoritet in nestabilnosti hierarhičnosti in razslojevanja (in preslojevanja) postajajo spet aktualnejša vprašanja upora in uporništva, spoštovanja in spoštljivosti, civilnosti in civiliziranosti, podrejanja in podredljivosti, odgovornosti, vesti in spet … - zaupljivosti.
Komu zaupamo? Komu verjamemo? Koga cenimo, spoštujemo, ubogamo, poslušamo, občudujemo, posnemamo? Kakšen je funkcionalni status staršev, prijateljev, vrstnikov, učiteljev in profesorjev, mnenjskih voditeljev, vzornikov, influencerjev? Kakšna je njihova vloga? Na področju vzgoje in izobraževanja, politike, zdravja in zdravstva, komuniciranja in informiranja, kulture, celo prostega časa.
Problem že sam po sebi
Problem avtoritet je problem vseh. Avtoriteta je problem že sam po sebi.
Problem imajo tisti, ki so nekoč bili avtoriteta, pa niso več. Problem imajo tisti, ki jih objekti njihove avtoritativnosti ne ubogajo. Problem imajo objekti avtoritativnosti sami, ki se nosilcem avtoritete upirajo in jo zavračajo. Problem imajo celo tisti, ki jih objekti njihove avtoritativnosti ubogajo. Problem imajo tisti, ki bi še vedno morali biti avtoriteta, pa niso. Ali bi lahko bili, pa nočejo ali ne morejo biti. Problem imajo tudi tisti, ki so ali ostajajo avtoriteta in s tem (navidez) sploh nimajo težav.
Naslednji sklop problemov pa so problemi na strani tistih, na katere se avtoriteta nanaša. Tudi na tem bregu je cel kup variant. Nekateri jo res rabijo, pa tega ne vedo. Drugi pa ja. Mnogim samo drugi - ne nujno samo nosilci - dopovedujejo, da jo rabijo. Zaman ali uspešno.
Staro in mlado
Morda ne bistven, a zgovoren del problema z avtoritetami je to, da ni več generacijski. Konflikt med nosilci avtoritet in objekti avtoritativnosti ni znamenje generacijskega prepada. Včasih je bilo preprosto: stari in konservativni so mlade in napredne gledali postrani - in obratno. Vendar je to bila bolj stvar sociale in vrednot, medtem ko je družbena hierarhija, utemeljena na avtoritativnosti, ostajala v temelju nespremenjena. V starih časih je prepad med generacijami pomenil samo to, da bo prej ali slej nekoga pač srečala pamet.
Komu zaupamo? Komu verjamemo? Koga cenimo, spoštujemo, ubogamo, občudujemo, posnemamo? Starše, vrstnike, učitelje, mnenjske voditelje, vzornike, influencerje? Na področju vzgoje in izobraževanja, politike, zdravja, komuniciranja in informiranja, kulture.
Danes pa je kritična masa nezaupanja v avtoritete in nespoštovanja hierarhičnih razmerij presežena in temu primerno porazdeljena po skoraj vseh demografskih in socioloških segmentih družbe. Staro in mlado vedno težje prepoznaš po tem, kar eni ali drugi mislijo. Še malo, pa jih niti po oblačilih in videzu ne boš več ločil.
Kar je bilo pred petdesetimi, šestdesetimi leti samo kontrakultura upornikov, je danes družbena norma. Uporništvo je vseprisotno, a banalizirano. Originalnost je v milijone ciklostirana matrica. Nezaupljivost in dvomljivost sta osebni stil. Nejevera državljanska drža. Teorije zarot pa bližnjica brezbožnega bogoiskateljstva.
In kaj zdaj? Če se boste nad vsem tem tu zgoraj - in tem, kar bo objavljeno v naslednjih dneh izpod peresa Vesne V. Godina, Andreja Pleterskega in Ota Lutharja - zamislili, potem bo cilj vsaj kolikor toliko dosežen. Problema ne bomo rešili. Bo nam pa lažje, če bomo o njem razmišljali in ga vsaj približno razumeli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
