Mislim, da sem se režal skozi nos. Zadnje, ampak res zaaaaadnje, kar naj bi se menil z njim, bi bila politika. Lokalna politika. Samo vseeno. Če stojiš zraven Tadeja Toša, vsak s svojo pijačo v roki, v natiš(č)anem bekstejdžu KGB-ja, ko je čakal, da ga je Zoran Predin zrufal gor na oder, vprašaš nekaj že zato, pa ne, ker bi te firbec žokal po odgovoru na tvoje vprašanje. Eh, pač zineš nekaj. In čakaš na repliko. Angleži temu rečejo "small talk". Mi pa temu pravimo "kaj se pač menimo".
In sem ga vprašal. Ker so lokalne volitve ravno temu namenjene. Da ne samo vemo, ampak si povemo, od kod smo, kdo smo, zakaj smo. Toš je Ptujčan. In sem ga vprašal. Čuj, Tadej, kak je zaj kaj pri vas, ko mate kar devet kandidatov? Zagnano frišnih. Borba?
"Veš, kaj smo ugotovili na Ptuju?" je rekel Toš. "Kak je fajn, da mamo Maribor tak blizu!" In sva se režala. Kaj se ne bi, če pa je res. Dober štos, ne? Geografija je lahko tudi špasna, vidite. Lahko bi mi bilo nerodno, pa saj malo ti vedno tudi je v takih situacijah. Ampak poanta je drugje. V tem, da se znamo režati na svoj račun. Ne bom (pre)več trabunjal o volitvah niti delal izpeljav o tem, kako in kaj je Maribor, ker so to bolje in večkrat zapisali drugi pred mano na tej strani. Saj ste včeraj lahko čitali Tomažiča pa oni dan bivšega župana. To pa je ipak MB-štimunga.
Maribor je kozmopolitski in lokalpatriotski. Je tak in onak
Sicer pa saj veste, kaj je štajerski kristal, ne? A, dajte no! Res ne? Štajerski kristal - liter liter. Li-li. Vi kar tak naročite
