(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Antinatorji

Orožje in vojaške zadeve mi nikoli niso bile blizu. S puškami in pištolami se nisem nikoli rad igral, niti med služenjem vojaškega roka v bivši JNA. Tam sem naredil vse, da bi me pustili domov ali pa vsaj pustili pri miru. Aktivno vojaško udejstvovanje sem zaključil na prvih orožnih vajah ob koncu prvega leta študija, ko sem dobesedno vrgel puško v koruzo. Nekaj tednov kasneje mi je uradnik na Mačkovi vojaško knjižico prerezal na pol. Še bolj kot vojaških zadev in orožja ne maram vojne. Ker v vojnah umirajo ljudje in se rušijo mesta in vasi. Zato si iskreno želim, da se vojne, vse vojne, čim prej končajo. In zavlada mir. 

Moj odpor do vojaških zadev ne pomeni, da ne spoštujem ljudi v vojaškem poklicu, še bolj pa tistih, ki so v boju za svobodo pripravljeni vzeti orožje v roke in tvegati svoja življenja. Tako kot nekoč slovenski partizani ali danes Ukrajinci v narodnoosvobodilnem boju proti fašističnemu okupatorju. Želel bi si le, da jim tega ne bi bilo treba. Ker bi živeli v svetu, v katerem bi vladali mir in prijateljstvo med narodi in svoboda za vse. Ampak svet, v katerem živimo, (še) ni tak. Zato o vojaških zadevah ne razmišljam le emotivno, ampak tudi racionalno in kritično. Ne maram vojske in obrambnih proračunov in izdatkov za oklepnike in za granate, ampak razumem, da vse to vendarle potrebujemo. Vsaj za zdaj. Upam, da ne predolgo. Za vojno sta sicer res morda potrebna dva, kot nas na ves glas prepričujejo "mirovniki", ampak to ne pomeni, da sta zanjo vedno enako odgovorna oba. Ker je pogosto eden od njiju agresor, drugi pa žrtev. In vojna, ki se konča s porazom žrtve, ne prinese miru, ampak zmago agresorja in spodbudo za nove vojne. Vojne tudi niso vse enake. Najboljše so tiste, ki se nikoli ne začnejo. Najlepše bi bilo, če do vojn ne bi prihajalo, ker bi bile vse države v svetu prijazne in jim nikoli ne bi padlo na pamet, da bi koga napadle. Ampak, kot rečeno, za zdaj še nismo tam. V tem ne idealnem svetu vojne zato lahko učinkovito preprečujemo predvsem tako, da potencialne agresorje vnaprej odvrnemo od namer, da bi zganjali agresijo do drugih. Ker vedo, da se jim to ne bo izplačalo. Ker tvegajo, da bodo dobili po buči. Da bi bili v odvračanju potencialnih agresorjev prepričljivi, moramo biti na obrambo pripravljeni. To zahteva investicije v orožje in vojsko, tudi če nam te stvari sicer niso pri srcu. Ampak smo jih pripravljeni sprejeti. Ker ne maramo vojne - še bolj kot ne maramo orožja. 

Po hladni vojni je prišla otoplitev

In potem pridemo do Nata. Ta je bil ustanovljen kmalu po koncu druge svetovne vojne, da bi zahodne demokracije zaščitil pred vojaško nevarnostjo, ki jim je pretila od Sovjetske zveze. In to je počel precej učinkovito. Obdobje hladne vojne sicer ni nekaj, na kar bi človek gledal z ljubečo nostalgijo, ampak operativna beseda v tej besedni zvezi je "hladna". Da se države na obeh straneh železne zavese toliko desetletij niso zravsale med seboj, ni mačji kašelj. Še posebej, ker je vedno obstajala nevarnost, da bi pri tem uporabile jedrsko orožje. 

Po koncu hladne vojne je nastopila otoplitev, ki je prinesla tudi zbližanje odnosov med Natom in Rusijo. V tistem času sem služboval v Bruslju in na sedežu Nata opazoval, kako v dvorano, v kateri se sestaja Severnoatlantski svet, vgrajujejo kabino za tolmačenje v ruščino. Svet, v katerem bi zavladal mir in prijateljstvo, se nikoli ni zdel bližje kot takrat. Ampak potem je šlo vse samo še bolj ali manj navzdol. Velik del zaslug za to ima Vladimir Putin, ki se je konec 1999. zavihtel na kremeljski prestol. To ne izključuje dejstva, da tudi zahod, vključno z Natom, ni brez masla na glavi. Kritični smo lahko in moramo biti do tega, kako je prišlo do nekaterih vojaških intervencij - in na kakšen način so se te izvajale in končale. Je pa res, da je svoje operacije večinoma začenjal z mandatom Združenih narodov. Ne vseh, ker se predvsem o mandatu za vojaško intervencijo proti Miloševićevi Jugoslaviji po množičnem nasilju nad albanskim prebivalstvom na Kosovu, med mednarodnimi pravniki še vedno krešejo mnenja. Podobno je glede odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo proti evropskim državam članicam zaradi sodelovanja v bombardiranju zgradbe srbske televizije, v katerem je umrlo 16 zaposlenih. Po uporabi streliva proti srbskim silam na Kosovu, ki je vseboval osiromašeni uran, sem za svojega takratnega šefa Russella Johnstona, ki je bil predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, napisal članek, ki ga je pod naslovom Primer osiromašene Natove etike na Balkanu januarja 2001 objavil The New York Times. 

Antizahodnjaštvo po slovensko

Da je Nato v preteklosti kdaj ravnal vprašljivo, je dejstvo. Da je nujno zagotoviti, da bo vedno in izključno deloval v cilju zagotavljanja obrambe pred agresijo in zaščite mednarodnega prava, ravno tako. To je naloga in odgovornost vseh držav članic, med katerimi je tudi Slovenija. Da je pri tem objektivno težava, da imajo daleč največji vpliv v zvezi ZDA, na katere se pač lahko vedno zaneseš, da bodo ščitile predvsem svoje interese, ki niso vedno nujno tudi naši, je tudi res. Kot je res, da smo jim to vlogo prostovoljno prepustile druge članice Nata, s tem da smo desetletja varčevali z investicijami v lastno obrambo in se šlepali na ZDA kot edinega svetovnega žandarja. Paradoksalno (za nekatere), poti do omejitve ameriške vloge v svetu ne gre iskati preko zmanjšanja stroškov za lastno obrambo, ampak prav nasprotno. Skozi strateško suverenost Evrope, kot je v nedavnem govoru na pariški Sorbonni izjavil francoski predsednik Macron. Tehnološko, energetsko in tudi obrambno. Razen če pristanemo, da bodo ameriški vpliv namesto nas uravnoteževali Rusi in Kitajci. Ali obratno.

Za članstvo v Natu obstajajo tehtni racionalni argumenti. Dejstvo, da članstva v njem ne potrebujemo, ker smo varni, je legitimno stališče, s katerim se lahko strinjamo ali ne. Prepričanje, da smo varni, ker ne maramo Nata, pa je naivno, neodgovorno in nevarno. Teza, da nam zmanjševanje naše obrambne pripravljenosti zagotavlja varnost, je točna samo ob predpostavki, da agresorji po pravilu napadajo zgolj države, za katere vedo, da se bodo sposobne ubraniti. 

Eklatantno nelogičnost svojih stališč "mirovniki" rešujejo tako, da svojo argumentacijo utemeljujejo na začetni točki, ki je dogmatična, ideološka in emotivna. Nato je oboroženo krilo zahoda, zahod pa je pokvarjen in kriv za vse. Skozi prizmo takšne dogme vidijo, razumevajo in razlagajo svet okoli sebe. Za vojno v Ukrajini je kriv Nato, ker se je širil proti Rusiji. Na primer. Če v argumentaciji zaidejo v zagato, kar se jim redno dogaja, se vrnejo na začetno točko. Zahod je pokvarjen in kriv za vse. Antizahodnjaštvo je v Sloveniji zelo razširjeno, čeprav smo ljudje, ki sicer radi uživamo v prednostih, ki nam jih prinaša življenje v liberalni demokraciji, ki (načeloma) spoštuje človekove pravice in politične svoboščine. Šlo bi za paradoks, če Slovenci kognitivne disonance ne bi vgradili v svojo kolektivno psiho. Tudi za članstvo v EU smo prepričani, da nam je prineslo koristi, obenem pa se nam fržmaga, kot kaže nedavna Eurobarometrova raziskava javnega mnenja.

"Niet voyne"

Je pa paradoks, da je antizahodnjaštvo, ki je v Sloveniji razširjeno predvsem med ljudmi, ki se vidijo na levi strani političnega pola, v takšnem sozvočju z napori antiliberalnih skrajno desnih avtoritarcev.  Ti v mednarodnih povezavah in normah vidijo zaroto progresivnega liberalizma in oviro za vzpostavitev "suverenističnega svetovnega reda", kot je to pred dnevi na konferenci ameriških konservativcev v Budimpešti ubesedil Viktor Orban. Putinu je treba priznati zasluge za zbližanje stališč med skrajno levim in skrajno desnim političnim polom, vsaj glede stvari, ki so mu v korist v izvajanju njegove imperialistične politike. V Sloveniji, vsaj pri nekaterih, to približevanje ne spominja več na podkev, ampak na krožni tok. V tej žalostni zgodbi "mirovniki" z asistiranjem v nacionalističnem in avtoritarnem preoblikovanju sveta pomagajo ustvarjati zelo temno prihodnost, v kateri se tudi njim ne bo dobro godilo. Foršpajz tistega, kar jih lahko čaka, jim ponuja usoda vsakega ruskega mirovnika brez narekovajev, ki si drzne na ulici zavpiti niet voyne. 

Če smo prizanesljivi, lahko nasprotnikom Nata očitamo, da skušajo sicer plemenito idejo o svetu brez Nata, naivno uveljavljati v svetu, v katerem si imperialistični samodržci ne želijo ničesar drugega kot to. Da se gredo romantiko na račun in v škodo naše varnosti. Zaradi dogmatičnosti in slepe vere v temeljne postavke, iz katerih izpeljuje svoj odnos do sveta, pa pavšalno zaničevanje vsega zahodnega spominja tudi na teorijo zarote. "Ne Nato, mir nam dajte" in "Ne cepivo, zdravje nam dajte" odražata zelo podobne miselne vzorce. Čustven in ideološki odmik od logike, dejstev, odgovornosti in razuma. 

Če nam, bog ne daj, kdaj v prihodnosti zapreti nevarnost tuje agresije, si lahko predstavljam, da se bodo našli pametnjakoviči, ki bodo za protiletalsko obrambo prisegali na ivermektin.