(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Bližnjica v hlapčevstvo

Ko je marca 1944 pri britanski založbi Routledge izšla knjiga Pot v hlapčevstvo avstrijsko-britanskega ekonomista Friedricha von Hayeka, je bila natisnjena v sorazmerno skromnih dva tisoč izvodih. Spodobno, a nič posebnega. Von Hayek ni bil anonimnež, ampak priznani ekonomist in profesor na prestižni London School of Economics. Če še niste slišali zanj ali za njegovo najbolj razvpito knjigo, gre za ime, ob katerem se še danes razneži srce in orosi oko vsakega poštenega neoliberalca, ki da kaj nase. Na spletni strani Ludwig von Mises Instituta za avstrijsko ekonomiko s sedežem v Auburnu v ameriški zvezni državi Alabami so takole vzhičeni nad idejami učenca ustanovitelja avstrijske šole ekonomije von Misesa, ki je bil Hayekov vzornik in mentor. "Kar je videl F. A. Hayek in kar so vsi njegovi sodobniki prezrli, je dejstvo, da vsak korak od prostega trga proti vladnemu načrtovanju predstavlja grožnjo človeški svobodi in korak k diktaturi. Vladno planiranje vodi v družbo, ki je manj primerna za življenje, bolj brutalna in bolj despotska. Socializem v vseh svojih oblikah je v nasprotju s svobodo." "Nacizem," na spletni strani citirajo Hayeka, "se po naravi ne razlikuje od komunizma. Kapitalizem je edini ekonomski sistem, ki je združljiv s človeškim dostojanstvom, blaginjo in svobodo. Če se odmaknemo od tega sistema, opolnomočimo najslabše ljudi v družbi, da upravljajo s tem, česar ne razumejo." Tako, zdaj veste.

Nikakor nimam namena in niti ekonomskega znanja, da bi polemiziral s celotnim opusom človeka, ki je navsezadnje leta 1972 dobil tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo, čeprav so se v švedski Kraljevi akademiji znanosti ob tej odločitvi verjetno precej zabavali, saj so jo Hayeku podelili skupaj s švedskim kolegom Gunnarjem Myrdalom, ki je bil vodilni teoretik države blagostanja in socialnih politik. "Skompali so me s frdamanim ideologom," je ob novici iz Stockholma baje zarobantil užaljeni Hayek.

Pot v hlapčevstvo

A Pot v hlapčevstvo ni knjiga o ekonomiji, ampak ideološki pamflet, ki pa je v Evropi izšel ob nepravem času. Vojne izkušnje, spomin na gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja in njene posledice, predvsem pa okoliščine povojne obnove so tudi konservativne politike v Evropi pripeljale do spoznanja, da je bolje brati Keynesa kot Hayeka. Rezultat je bil evropski model države blagostanja in "slavnih trideset let" gospodarskega razvoja in utrditev liberalnodemokratskega političnega sistema, ki temelji na človekovih pravicah, vladavini prava in demokratičnem pluralizmu.

Knjiga je več pozornosti doživela v ZDA, predvsem po tem, ko je prišla v roke uredniku popularne družinske revije Reader's Digest. Ta je Hayekov "špeh" na 226 straneh povzela na pozornosti povprečnega ameriškega bralca primernejših dvajsetih straneh. Za tiste, ki jim je bil tudi to pretrd oreh, pa je General Motors leta 1950 objavil še Pot v hlapčevstvo v stripu. Ta v osemnajstih sličicah ilustrira, kako vas bo na videz nedolžno in dobronamerno koketiranje z intervencijami v prosti trg slej kot prej pripeljalo pred strelski vod. Glavni protagonisti v stripu so tako imenovani planerji. Gre za evfemizem za vsakogar, ki zagovarja kakršnekoli posege države v gospodarstvo v imenu javnega interesa.

Evropske zablode glede tovrstnih socialističnih rabot zaskrbljenemu ameriškemu opazovalcu pojasnijo prvi dve sličici v stripu. "Da bi v času vojne omogočil popolno mobilizacijo gospodarstva, se prostovoljno odpoveš mnogim svoboščinam. Veš, da je regulacijo vsilil sovražnik tvoje države. A se pred koncem vojne pojavijo argumenti, naj planiranje ostane tudi v miru. Planerji, ki želijo ostati na oblasti, te ideje podpirajo."

Revolucija, ki požre svoje otroke

Evropa je Hayeka bolj ali manj ignorirala dobra tri desetletja, do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je General Motorsov strip v roke dobila novopečena britanska predsednica vlade Margaret Thatcher. Čas je bil primeren. Sovjetska zveza, ki se je ves čas obstoja močno trudila, da bi s svojim obnašanjem ilustrirala Hayekova opozorila o povezavi med planskim gospodarstvom in strelskim vodom, je bila tik pred tem, da gre rakom žvižgat. Železna lady se je zadeve lotila zelo resno. Razsula je sindikate, odpravila vso regulativo in razprodala državno premoženje. Proračun se je napolnil, učinkovitost in dobički privatiziranih podjetij, rešenih visokih stroškov dela in nadležne odgovornosti do javnega interesa, pa so se v mnogih primerih močno povečali. Neoliberalizem je dobil herojinjo, ki je Hayeka iz stripa prelila v stvarnost.

Pri tem pa se redko omenja paradoks, da je ta zajedavska država britanske davkoplačevalce pod Maggie stala natančno toliko kot pred njo. Če je leta 1978, tik pred njenim prihodom na oblast, delež javnih izdatkov v britanskem BDP znašal 42,5 odstotka, je ta po desetih letih železne neoliberalne vladavine "padel" na 41,7 odstotka. Se sprašujete, zakaj? Zaradi eksplozije stroškov nezaposlenosti, ki jo je uspela podvojiti. Thatcherina znana izjava o tem, da družba ne obstaja, pravzaprav ni bila toliko domislica kot opis posledic njene totalne vojne proti javnem, skupnem in solidarnem. O tem, kakšne posledice je to pustilo na britanski družbi, politiki, mestu v svetu, tudi demokraciji, če hočete, si vsak dan lahko preberete v časopisih. Tudi dobičke, ki so jih britanskemu kapitalu na račun britanske družbe prinesle neoliberalne reforme, je zdaj odnesel brexit. Neoliberalizem kot vsaka ideološka revolucija, ki da kaj nase, na koncu požre svoje otroke.

"Kansaški eksperiment"

Še korak dlje je dobri dve desetletji po Margaret Thatcher šel guverner ameriške države Kansas republikanec Sam Brownback, znan po "kansaškem eksperimentu" iz leta 2012, ob katerem bi verjetno zardel tudi Friedrich von Hayek. Njegova davčna reforma, sploh ne ironično poimenovana "pohod proti ničli", je uvedla radikalno zmanjšanje davkov za premožnejše, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšala ali celo ukinila dajatve na dobiček, skrčila socialne transferje, otežila dostop do zdravstvenega zavarovanja, za tiste z najnižjimi dohodki zaprla celo kopico šol, štiri javne agencije in odpustila dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma prava adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost. A na koncu se ni izšlo. V nekaj letih je guvernerju uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder, gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA. Brownback in pajdaši so proračunsko luknjo krpali, kot so vedeli in znali, izropali so infrastrukturne sklade, nehali obnavljati avtoceste in krepko povišali davek na dodano vrednost, kar je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki, ki so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo. Na koncu mnogim ni ostalo dovolj niti za "minimum hrane, zatočišča in oblačil, ki zadostujejo za ohranjanje zdravja", kot je von Hayek v Poti v hlapčevstvo "dobrodušno" opisal se sprejemljivo pomoč države za "osnovno zaščito, ki ne ogroža svobode".

Logično bi bilo sklepati, da bi po takšnih izkušnjah volivci eksperimentatorje – in njihove ideje - nagradili z brco v rit na naslednjih volitvah. Iz izkušenj vemo, da ni tako. Hayekova, z nesebično pomočjo avtomobilske industrije v karikaturo prevedena in implementirana inačica kapitalizma, se še zdaleč ni izkazala kot "edini sistem ekonomije, ki je združljiv s človeškim dostojanstvom, blaginjo in svobodo", kot nam še vedno obljubljajo na spletni strani instituta iz Alabame, ampak je dosegla ravno nasprotno. Karikirani, a nič smešni neoliberalizem je povzročil ljudski bes, ta pa skrajno desni populizem, ki te vrednote naklepno in učinkovito spodkopava in uničuje. Velika Britanija ni v dobri koži, v ZDA so stvari se slabše. V Alabami so jezni in razočarani volivci leta 2016 z veliko večino glasovali za Trumpa, ki je po izvolitvi Brownbacka imenoval za "posebnega odposlanca za mednarodno versko svobodo". V ZDA se danes prepovedujejo knjige, cenzurirajo učni programi in preganja omenjanje strukturnega rasizma in nestrpnosti do manjšin. Izvaja se politično motivirano in sodno podprto nasilje nad reproduktivnimi pravicami žensk. Seksualne manjšine so žrtve organizirane stigmatizacije, hujskanja in sovraštva.

Neoliberalizem in liberalna demokracija

Kako je to mogoče? Vrnimo se k stripu. "Naraščajoča zmeda v državi pripelje do protestov. V neuspešnem poizkusu, da bi vse prepričali o svojem prav, 'planerji' ustvarijo ogromen propagandni stroj - ki bo še kako koristil prav prihajajočemu diktatorju. Najmanj izobraženi – navdušeni in prepričani od karizmatičnih govorcev - ustanovijo stranko. V obupu 'planerji' izvolijo novega vodjo stranke, z upanjem, da bo prinesel rešitev in jo vsilil ljudem. Kasneje se ga bodo že znebili, si mislijo." Osebno je name še posebno močan vtis naredila 12. sličica. "Prvi korak vseh diktatorjev je hujskanje večine proti grešnim kozlom iz manjšin. V Nemčiji so to dosegali z antisemitizmom." Petka, Friedrich in General Motors. V nulo! Ampak ni še konec. "V diktaturi, ki so jo nehote ustvarili 'planerji', ni prostora za različna mnenja. Plakati, radio, tisk – vsi sporočajo iste laži!" V zadnjih dveh sličicah sledi epilog, ilustracija zločinov, do katerih naj bi pripeljale intervencije v prosti trg. V predzadnji sličici ubogi državljani sodelujejo v "planirani" rekreaciji, ki močno spominja na jutranjo telovadbo v JNA, medtem ko jim uniformirani "planer" lomi palice za golf. V zadnji končajo pred strelskim vodom.

Prav osupljivo je, s kakšno natančnostjo ta ideološki pamflet opisuje realnost, ki smo ji danes priča v družbah, ki so najbolj zvesto sledile Hayekovim idejam. V imenu boja proti "socializmu" neoliberalci rušijo liberalno demokracijo, ki temelji na spoštovanju "človeškega dostojanstva, blaginji in svobodi". S sedeža Instituta Ludwig von Mises v Alabami ni daleč do Floride, kjer guverner DeSantis z bojem proti manjšinam in progresivnim idejam "planira" svojo pot v Belo hišo. Strelskih vodov resda ni, se pa Američani zavzeto streljajo med sabo. Analogija seveda ni popolna. Na Floridi ne lomijo palic za golf. Namesto tega prepovedujejo knjige. Dobrodošli v hlapčevstvo. Po bližnjici.