(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Francija. Ne deluje. Na obzorju se mrači

V Franciji doživljamo še eno od tistih precej pogostih obdobij, v katerih polnjenje bencinskega rezervoarja zahteva veliko več truda kot zgolj vožnja do najbližje bencinske črpalke. Ko se zgodijo "socialna gibanja", kot tukaj imenujejo množične proteste in stavke, se strateško najprej blokirajo rafinerije in posledično se na ročkah za gorivo hitro pojavijo rumene prevleke z napisom "hors service". Ne deluje. Ljudje, ki živimo v Strasbourgu in drugih obmejnih krajih, smo privilegirani, če zmanjka goriva na francoski strani, se zapeljemo čez mejo v Nemčijo. Če seveda ni blokade mostov, ki vodijo do tja. Tudi to se je že dogajalo. Za ljudi, ki ne živijo ob meji, in takšnih je v tako veliki državi, kot je Francija, seveda ogromna večina, ima blokada rafinerij precej bolj daljnosežne in zoprne posledice. To še posebno velja za tiste, ki se morajo z avtom pripeljati v službo, šolo ali k zdravniku. V Franciji se ne protestira v rokavicah. Stavka se tako, da posledice čim bolj trpi čim več ljudi. Pariz se že tedne utaplja v smeteh. Uporaba javnega transporta, od metroja do vlakov in letal, je loterija. V mestnih središčih je vonj sveže pečenih rogljičkov zamenjal smrad gorečih avtomobilskih gum. V šolah pouk zdaj je, zdaj ga ni. V mnogih drugih državah bi se takšna taktika stavkajočim hitro vrnila kot bumerang in javno mnenje obrnila proti njim in njihovim zahtevam. V Franciji je ravno nasprotno. Javno mnenje, v precejšnji večini, navkljub vsemu in vse bolj, razume in podpira stavkovne zahteve, v tem primeru glede zvišanja starostne dobe za upokojitev z 62 na 64 let. Protest je del francoske kulture in folklore. Poleg doprsnega kipa Marianne, ki predstavlja francosko republiko in njene vrednote, bi lahko kot simbol francoske družbe uporabljali tudi iztegnjen sredinec. Ko imajo Francozi poln kufer oblasti, svoja čustva izražajo na zelo neposreden način. Že od leta 1789.

Medgeneracijska solidarnost

Fascinantno je tudi to, da vsaj glede protestov v Franciji obstaja neverjetna medgeneracijska solidarnost. V primerjavi z našimi kraji, kjer protesti glede pokojnin in upokojencev le s težavo privabijo ljudi, ki nimajo že krepko sivih las, v Franciji proti spremembam pokojninske zakonodaje protestirajo tudi študentje in srednješolci. Za zdaj sicer še ne najbolj množično kot večkrat v preteklosti, a če se to spremeni, bo Macron v še večjih težavah. Glede tega so v zadnjih petinpetdesetih letih vendarle nastale spremembe. Če so mladi maja 1968 razgrajali proti tastarim, danes protestirajo za njih. V debati o pokojninski zakonodaji sodelujejo vsi. O tem se ljudje pogovarjajo v službi, učenci v šolah. Tara, moja desetletna hči, iz katere moraš sicer besede vleči s kleščami, ob prihodu iz šole že pri vhodnih vratih sprašuje, ali ta Macron res ni imel druge možnosti, kot da uporabi 49.3. Gre seveda za člen francoske ustave, ki vladi omogoča uveljavitev zakonov z uredbo, ki je bila uporabljena tudi tokrat, saj se je vlada zbala, da za glasovanje v parlamentu ni imela dovolj glasov.

Pa vendarle. Situacija, ki jo danes preživlja Francija, ni le posledica francoske strasti do protestiranja. Jeza in nezadovoljstvo sta resnična, pri tem ne gre za folkloro. Nekomu, ki dogajanje opazuje iz tujine, se morda lahko zazdi, da Francozi pretiravajo. Na koncu koncev v večini zahodnih družb velja, da je že zaradi demografskih sprememb treba prilagoditi pokojninski sistem, saj se bo obstoječi prej ali slej zlomil. Tudi sprememba, ki so jo uvedli v Franciji, namreč povišanje starosti za upokojitev na 64 let - še posebno, če upoštevamo, da novi zakon predvideva celo vrsto izjem za specifične poklice -, ni pretirano radikalna. Z dvigom se bo prag za upokojitev približal povprečju držav članic OECD. V spremembe pokojninske zakonodaje so se podale tudi mnoge druge države, in čeprav gre povsod za zelo občutljiva vprašanja, takšnih nemirov praviloma drugod ni bilo.

Stalne reforme pokojninskega sistema

Ampak kar je drugod občutljivo, je v Franciji občutljivo na kvadrat. Pokojninski sistem Francozi bolj ali manj neprestano reformirajo od zmage Mitterranda pred dobrimi štirimi desetletji. Ena izmed njegovih prvih izpolnjenih predvolilnih obljub je bila znižanje starosti za upokojitev s 65 na 60 let. Če bi o francoskih kolobocijah glede pokojninskih reform delali film, bi se lahko imenoval Naprej v preteklost. Mimogrede, tudi Mitterrand starosti za upokojitev ni spreminjal po običajnem zakonodajnem postopku, ampak tako kot zdaj Macron, z uredbo. Izredno stanje in blokada normalnega življenja zelo spominjata na čase, ko sem pred skoraj tridesetimi leti prišel v Francijo.

Takratni predsednik Jacques Chirac je po kostanj v žerjavico poslal svojega predsednika vlade Alaina Juppeja, ki je predlagal (zgolj) podaljšanje kotizacij za posebne režime, a je bil po treh tednih protestov, v katerih je sodelovalo na milijone ljudi, ki so popolnoma blokirali državo, prisiljen popustiti in predlog umakniti. To se je zgodilo 21. decembra 1995, na dan, ko je Emmanuel Macron, dijak liceja Henri IV. v petem pariškem okrožju, praznoval svoj osemnajsti rojstni dan. Če mu je ob praznovanju s sošolci ostalo kaj pozornosti za dogajanja okrog sebe, bi iz tistega časa lahko za današnjo rabo izvlekel marsikatero koristno lekcijo. Ne nazadnje besede starega lisjaka, ki je takrat sedel na stolu, ki ga danes zaseda sam. "Sranje leti v eskadriljah," je rad poudaril Jacques Chirac.

"Zloglasni" člen 49.3 francoske ustave

Ko to pišem, je na francoskih ulicah med enim milijonom in tremi milijoni ljudi, odvisno od tega, ali verjameš policiji ali organizatorjem. Mestna hiša v Bordeauxu gori, leti se odpovedujejo, ker zmanjkuje kerozina. Parižane skrbijo podgane. Na javnih radijskih postajah vrtijo klasično glasbo. Francozi so, že spet, zelo besni. Eden izmed razlogov, zakaj je tako, je po mojem mnenju specifično lokalen. Francija ima sistem oblasti, ki iritira ljudi. Odkar je na oblasti Macron, jih iritira na kvadrat. Navkljub priseganju na enakost, bratstvo in svobodo je Francija zelo centralizirana, birokratizirana in elitistična drzava.

To ne pomeni, da ni demokratična, a njene karakteristike, predsedniški sistem, ki večino politične moči koncentrira v eni osebi, sorazmerno ozek ljudi, ki prevladuje v politiki in gospodarstvu in ki je obiskoval iste šole, pa tudi posebnosti, kot je "zloglasni" člen 49.3 francoske ustave, pri ljudeh vzbujajo občutek, da je oblast oddaljena od ljudi in da nanjo nimajo vpliva. In gredo pač na ulice. V resnici podobne ustavne rešitve, pri katerih vlada sprejetje zakona veže na zaupnico, poznajo tudi mnogi drugi sistemi in ne povzročajo večjih očitkov. Posebnost Francije je v tem, da povezanost med uredbo in glasovanjem o zaupnici ni avtomatična in istočasna, zato tudi toliko kritik glede "nedemokratičnosti". Macronov stil vladanja, ki ga mnogi doživljajo kot oholost, samo doliva olje na ogenj. Tu se morda skriva tudi pomembna lekcija za nekatere politike iz domačih logov.

Težave "neskrajnih politikov"

Macron se je v televizijskem nastopu ta teden (majčkeno) posul s pepelom in izjavil, da mu je žal edino za to, da ljudi ni uspel prepričati s svojimi predlogi. In v tem ima popolnoma prav. Ni mu uspelo. In s tem težav nima le on, ampak večina "neskrajnih" politikov v evropskih državah, pa naj bodo levi, desni ali sredinski. Politika ima danes težave tudi z uveljavljanjem sprememb, ki so objektivno v korist ljudi. Trideset let čakanja na kapljanje denarja od zgoraj navzdol, forsiranje ekonomske doktrine, ki privatizira dobičke in socializira izgube, je zelo veliko ljudi pripeljala do tega, da ne verjamejo več. Ne le politikom, ki so na oblasti, ampak so izgubili tudi zaupanje v politični sistem, ki ga ti politiki predstavljajo.

Pogodba liberalne demokracije z državljani že od konca druge svetovne vojne temelji na obljubi in pričakovanju, da bo jutri boljši kot včeraj. V to danes verjame vse manj ljudi. V trenutku, ko družbena solidarnost in socialna pravičnost postaneta zgolj retorična puhlica ali, še slabše, ju politika tretira kot nepotreben strošek in grožnjo gospodarstvu, in ko upanje na boljšo prihodnost zamenja strah, je liberalna demokracija na robu propada. Populisti sicer ne ponujajo nikakršnih rešitev, so pa v prednosti, ker se odzivajo na ljudski bes in s tem prilivajo olje na ogenj. Kako se je to v Evropi končalo v preteklosti, bi morali vedeti, a smo očitno pozabili. Resnici na ljubo, v množici politikov, ki koketirajo z neoliberalizmom, Macron morda niti ni najslabši. Njegov problem je tudi v tem, da daje videz, kot da je. Od vsega, kar so videli in slišali v njegovem intervjuju, je šlo ljudem najbolj v nos, da je bil preveč upicanjen. Predsednik za bogataše.

Francija je danes na nogah, vendar verjamem, da se bo življenje, vsaj na videz, kmalu vrnilo v ustaljene tirnice. A pod sivo fasado normalnosti bo tlelo še naprej. Tradicionalnim političnim strankam, pa naj bodo leve, sredinske ali desne, zmanjkuje sape. Edina, ki imata veter v jadrih in čakata na priložnost, sta skrajno levi populist Melenchon in skrajno desna populistka Le Pen. Macron bo to krizo bržkone tako ali drugače preživel in ostal do konca mandata. Kaj se bo zgodilo potem, si za zdaj ne upa napovedati nihče. Na obzorju se mrači. Bližajo se eskadrilje.