Matjaž Gruden
Ni vedno lahko biti oče. Na primer v trenutkih stiske tvojega otroka, ko čutiš, da ga bo premagal strah, da bo prevladala nemoč. Takrat, ko nogometno moštvo, v katerem igra tvoj desetletni sin, že po prvem polčasu z nič proti tri izgublja proti tistim važičem, ki igrajo v temno modrih dresih strasbourškega prvoligaša Racinga. Ta klub je v domišljiji vseh lokalnih mulcev in mnogih izmed njihovih staršev prva stopnica in obvezna postaja v sanjarjenju o uspešni karieri, ki jih bo na koncu pripeljala v Barcelono, Liverpool, Bayern ali PSG. Racing vsako leto organizira nekakšno avdicijo, na kateri se na stotine fantov in deklet med osmim in dvanajstim letom iz vseh alzaških klubov v nepopisnem kaosu obupano podi za žogo in skuša pokazati svoje nogometno znanje pred zdolgočasenimi pogledi Racingovih klubskih trenerjev. Ali se je že kdaj zgodilo, da je bil na tem sejmu kdorkoli izbran, ne vem, morda gre bolj za piarovsko operacijo kot za resen poizkus iskanja novih talentov. Tristan tja ni odšel ne lani ne predlani, seveda ne zato, ker jaz kot njegov oče ne bi bil prepričan, da je še kako dovolj dober, ampak predvsem zaradi tega, ker si tega ni želel. Tudi drugače smo doma zelo zadovoljni s klubom, kjer igra, zaradi odnosa trenerjev do otrok, zaradi pozornosti, ki jo posvečajo medsebojnemu spoštovanju, ferpleju, odgovornosti do ekipe in vsem drugim vrednotam in kvalitetam, ki jih pripisujemo moštvenim športom, a jih v resničnem svetu največkrat pozabimo zaradi brezkompromisne in brezčutne tekmovalnosti in pehanja za denarjem. Konec koncev tudi Mbappe ni začel kariere v Monacu, ampak v AS Bondy, klubu iz pariškega predmestja.
Brezkompromisna in brezčutna tekmovalnost gor ali dol, tekma proti tem smrkavim nadutežem v Racingovih temno modrih majicah je vseeno poseben izziv. Tristanovo moštvo se je nanjo pripravljalo od samega začetka sezone. In potem je prišla tista sobota, ko smo naše nadobudneže pripeljali v vadbeni center in valilnico talentov, ki jim je namenjeno, da čez nekaj let zaigrajo proti zvezdnikom iz Marseilla, Lyona in PSG-ja. Tam imajo seveda pravo travo, in kadar dežuje, pokrit teren, ne tiste sintetike, na kateri si naši mulci in mule iz ASS v snegu, soncu in dežju drgnejo kolena. Tekma ima še poseben pomen, saj imata kluba dolgo medsebojno zgodovino. ASS ali Strasbourško športno združenje je eden od najstarejših nogometnih klubov v Franciji. Ustanovljen je bil 1890 pod imenom Strassburger Fussball Club, saj je bila takrat Alzacija del nemškega cesarstva. Racing se je skupaj spravil šele dobrih petnajst let kasneje. Ko so v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji ustanovili profesionalno ligo, se ji je pridružil Racing, ASS pa se je, kot pogosto in zelo na glas razlaga Jacques, predsednik kluba, sam odločil, da ostane med amaterji. "Le foot," pravi Jacques, za nas nikoli ni bil biznis, ampak poslanstvo. Če na koncu leta ni spodobnega spričevala, ne igraš.
Životarjenje v predmestjih tudi ni tema socialnih protestov proti predsedniku Macronu
