Matjaž Gruden
V življenju sem bil na veliko volitvah. Najprej kot aktivni državljan, ki je dovolj star, da se spomni časov, ko smo sicer lahko glasovali, a nismo mogli izbirati, zato vsakič vestno izpolnim svojo ustavno pravico in državljansko dolžnost. Na mnogih volitvah, v različnih evropskih državah, sem v prvem delo svoje poklicne poti sodeloval tudi kot opazovalec. To nalogo sem opravljal na prvih volitvah v Bosni in Hercegovini po podpisu daytonskega sporazuma, ko smo tja potovali z ameriškimi vojaškimi letali, ker še ni bilo rednih letalskih zvez. Bil sem opazovalec več volitev v Albaniji, tudi tistih po veliki krizi v državi, ki je sledila zlomu varčevalnih piramid. Takrat so nekateri politični veljaki točke svojih volilnih programov podčrtovali z rafali iz kalašnikovk, v spominu pa mi je najbolj ostala dolga noč, ki smo jo preživeli v neki čumnati visoko v albanskih gorah. Tam sta sta predsednik in podpredsednik volilnega odbora iz socialistične stranke in demokratske stranke nezaupljivo pregledovala vsak volilni listič in se kregala, ali je veljaven ali ne. Vse skupaj pa je trajalo tako dolgo zato, ker sta skupaj imela le en par očal. Ko sem nekje ob štirih zjutraj še enkrat na široko zazehal in ponovno namignil, da bi bil čas, da se vrnemo v hotel, je moj šef, britanski parlamentarec Russell, odgovoril, da ni govora. "Volitve so resna stvar in vsak glas šteje," mi je ostro zabičal.
Večina mojih opazovalskih izkušenj je bila v državah z zelo kratko izkušnjo z demokracijo. Glasovanje je potekalo v izjemnih okoliščinah, v državah, ki so trpele posledice vojne ali velikih družbenih kriz. Opazovali in videli smo vse mogoče in nemogoče. Od kreativnega preštevanja lističev, prisotnosti oboroženih možakarjev na volilnih mestih do manj resnih, a vendarle dvomljivih volilnih praks, kot je družinsko glasovanje, v katerem, na primer, glava družine glasuje za ženo, otroke, starše, tasta, taščo in sestro. Ob vsem videnem in doživetem ni čudno, da so bile v primerjavi s tem izkušnje z volitvami v Sloveniji naravnost dolgočasne. Tam se nikoli ni dogajalo nič nenavadnega. In na to sem bil vedno zelo ponosen. Tokrat je žal drugače. Ob vsem tem, kar se je dogajalo v zadnjih tednih in dneh, si ne morem kaj, da ne bi tu in tam pomislil na izkušnje iz držav, ki so se demokracije šele učile. In pri učenju pogosto imele resne težave.
Glasovnice, ki smo jih v zadnjem hipu iz Slovenije dobili člani moje družine, sem na lokalni francoski pošti oddal v soboto, 23. aprila. Zdaj lahko le stiskam pesti, da se bodo, navkljub praznikom, v Slovenijo vrnile pravočasno in da bodo na koncu preštete, ne pa da bodo romale v koš. "Volitve so resna stvar, vsak glas šteje," kot je rekel Russell. In ne le, da vsak glas šteje, treba je tudi storiti vse, da ima vsak polnoletni državljan možnost izkoristiti svojo ustavno pravico in glasovati. Ali je bilo na tokratnih volitvah v Sloveniji zadoščeno temu temeljnemu pogoju za svobodne in poštene volitve, je še odprto vprašanje.
V tednih in dneh pred volitvami se je res dogajalo marsikaj. Nekatere probleme imamo že dalj časa. Očitno so zakonski roki in postopki neustrezni, saj povzročajo sistemske težave, ki smo jih tokrat z nekaterimi nepremišljenimi potezami še povečali. Te stvari bo treba čim prej zakonsko urediti, vsekakor pa pred naslednjimi volitvami. Postavlja se vprašanje glede ustreznosti datuma, ki ga je za volitve izbral predsednik države, saj bi mu že bežen pogled na koledar sporočil, da gre za dan, stisnjen med velikonočne in prvomajske praznike, in da zato obstaja veliko tveganje, da bo prihajalo do zamud tako pri pošiljanju poštnih pošiljk v tujino kot pri njihovem vračanju v Slovenijo. Kritični smo lahko tudi do načina, kako smo se odzvali na volitve v času pandemije. Nismo prva država, ki je morala poiskati odgovore, kako v izjemnih okoliščinah omogočiti vsem državljanom, da oddajo svoj glas. V oči bode dejstvo, da smo se v večini primerov odločili za možnosti, ki so bile v škodo uveljavljanju temeljne ustavne pravice do glasovanja. V Franciji v istem obdobju potekajo predsedniške volitve. V nedeljo so lahko glasovali vsi francoski državljani, tudi tisti, ki so bili pozitivni na covid-19, saj so na voliščih poskrbeli za ustrezne sanitarne protokole. V Franciji vlada politični konsenz, da je tveganje za javno zdravstvo v trenutnih razmerah manjše kot nevarnost za demokracijo, ki jo prinaša nezmožnost glasovanja za ne neznaten del volivcev. Pri nas smo se odločili drugače, kar bode v oči, pa je to, da imamo več omejitev za uveljavljanje volilne pravice kot za pravico do obiskovanja nakupovalnih centrov brez mask, PCT-pogoja ali drugih zaščitnih ukrepov. Potem smo si povzročili še zmedo glede zdravniških spričeval, ki jih zdravniki nočejo izdajati. Pa napake uslužbenke Državne volilne komisije. Pa prelaganje odgovornosti z DVK na Pošto Slovenije - in nazaj, - kdo je kriv, da so glasovnice v tujino odšle tako pozno, da mnogi v tujini živeči slovenski državljani tokrat ne bodo mogli oddati svojega glasu, vsaj ne tako, da bi ta gotovo bil prištet v končni rezultat. Komuniciranje odgovornih glede vseh teh zapletov je bilo pogosto arogantno in nespoštljivo do volivcev in demokracije. Tudi če se bo za večino, upam da tudi zame in za mojo družino, na koncu za las izšlo, je bilo še vedno nepotrebno in povzročena obilica nejevolje, jeze in nezaupanja v institucije. Brez zaupanja v institucije pa demokracija ne more delovati.
Če smo resno odločeni, da želimo v Sloveniji imeti delujočo demokracijo, potem moramo o vseh napakah in slabostih kritično spregovoriti in jih začeti odpravljati
Mimogrede, del komentariata na družbenih omrežjih se je ob teh kolobocijah obregnil, češ, zakaj pa imajo ljudje, ki živijo v tujini, sploh pravico glasovati na volitvah v Sloveniji? Njim odgovarjam, da v tujini živi predvsem zelo veliko slovenskih državljanov, ki so iz domovine odšli iz različnih razlogov, mnogih povezanih s tem, da Slovenija ni Severna Koreja, ampak je gospodarsko, politično in institucionalno vpeta v mednarodne povezave in gospodarsko in drugo sodelovanje. Veliko jih je v zadnjih letih odšlo zaradi zaposlitev, povezanih s članstvom v EU. V tujini so mnogi vrhunski strokovnjaki pa tudi uspešni športniki, s katerimi se sicer tako radi hvalimo. Njim in drugim v tujini živečim Slovencem, tako kot vsem slovenskim državljanom, ustava zagotavlja naše ustavne pravice, tudi volilno pravico.
Nisem pristaš teorije zarot, zato brez dokazov ne bom opletal z obtožbami glede naklepnega manipuliranja in omejevanja možnosti glasovanja. Večina napak verjetno ni bila namerna in nimam dokazov, da so bile politično motivirane. Glavni kriterij za vrednotenje spodrsljajev v volilnih postopkih je seveda vprašanje, ali so ti odločilno vplivali na končni rezultat. V upanju, da do tega ne bo prišlo, pa je že danes jasno, da smo si pri pripravi volitev privoščili toliko napak in šlamparij, tudi če nenamernih, da nas je lahko kot državo, ki ima vendarle čez tri desetletja izkušenj z demokracijo, krepko sram.
Vsem peripetijam navkljub vendarle verjamem, da bomo imeli na dan, ko to berete, novo sestavo parlamenta, ki bo imel popolno legitimnost. To je zelo pomembno, a ne dovolj, da bi si oddahnili. Z vsemi kolobocijami, ki smo si jih privoščili v izvedbi tokratnih volitev, smo dodatno razočarali in razjezili mnogo državljanov, s tem pa še bolj poglobili že tako nizko zaupanje v institucije, politiko in na koncu tudi v demokracijo. Mnogim sta, ne popolnoma neupravičeno, ostala grenak priokus in občutek, da je politika zgolj cirkus (k čemur so zelo pripomogli nekatera soočenja in obnašanja nekaterih politikov) in kuhinja, na katero nimajo nobenega vpliva. Brez volivcev, ki zaupajo v politične institucije, ni delujoče demokracije. Če z njihovimi ustavnimi pravicami počnemo to, kar smo počeli tokrat, bodo nekateri še bolj dovzetni za alternative demokraciji, ki ne temeljijo na svobodnih in poštenih volitvah, ampak zgolj na avtoritarnem argumentu oblasti in moči. Če smo resno odločeni, da želimo v Sloveniji imeti delujočo demokracijo, potem moramo o vseh napakah in slabostih kritično spregovoriti in jih začeti odpravljati. Dan po teh volitvah, ne dan pred naslednjimi. Demokracija in njena temeljna pravila bolj kot praznovanje potrebujejo kompetentnost, odgovornost in spoštovanje.
