Marko Crnkovič
Noro. Pride Madonna v sveto deželo. Tako rekoč domov. Mati božja popularne glasbe brez in izven konkurence zlohotna, spooky mačeha negodnih otrok, ki so le malo pred njo nastopali na v bistvu butastem glasbenem konkurzu in vsak po svoje nevede posnemali ali nebogljeno travestirali njene zgodovinske invencije in imidže.
In tako jih Madonna genialno prezirljivo gleda samo z enim očesom in za začetek live on stage zafuša Like A Prayer — svoj zgodnji, morda greatest hit in enega bolj blasfemičnih, obenem erotično religioznih in antirasističnih komadov (ali vsaj videov) v zgodovini.
Nakar se začne pol sveta — in tričetrt Slovenije — zgražati, ker je sredi Tel Aviva in pred dvestomilijonskim televizijskim avditorijem bogaboječe hvaležnih odjemalcev EBU gostiteljem prireditve pokadila pod nos s plesalcema, ki sta na hrbtni strani oblačil nosila poleg izraelske še palestinsko zastavo! In to objeta!
No love, no peace, brothers!
Kaj je nepolitično?
Cuker in ekstravagance
Evrovizija je pod površino pocukrane glasbe in/ali odrskih ekstravaganc tudi politična, celo subverzivna. Seveda ni bila od nekdaj, je pa vedno bolj.
In če hočete dojeti razliko med evrovizijsko političnostjo in subverzivnostjo nekoč in danes, primerjajte Gigliolo Cinquetti (1964), Abbo (1974) in Sandro Kim (1986) s Totom Cutugnom (1990), Dano International (1999), Ruslano (2004), Conchito Wurst (2014) in Netto (2018) — da ne omenjam letošnjih udeležencev kot Bilala Hassanija, Mahmooda in Hatari. Kdo si upa trditi, da niso bili politični? S tistimi od Sandre Kim naprej vred?
Na Evroviziji smo videli in slišali že vse mogoče provokativne, disruptivne, sabotažne statemente, pozive k toleranci, miru in ljubezni — in ja, seveda tudi k homoseksualni ljubezni itd. itd.
Že glasba sama je prenekaterikrat zvenela kot bleščeče prepričljiva reklama za spolno poljubnost, fluidnost in transgresivnost in za relativiziranje identitet. Pa? Na Evroviziji je vendar vse dovoljeno, celo zaželeno — samo v geopolitične zadeve se je prepovedano vtikati in provocirati nacionalna čustva.
In the midnight hour
Kakorkoli, Madonnin novi komad Future (z rapperjem Quavom) s prihajajočega albuma Madame X se seveda ne bo vpisal v zgodovino popa kot recimo Like A Prayer. Toda "in the midnight hour [when] I can feel your power" lahko Izraelcem in vsem drugim — vključno s Slovenci — v opomin, če že ne posmeh citiramo kos besedila iz tega novega nehita: "Not everyone is coming to the future/Not everyone is learning from the past/Not everyone can come into the future/Not everyone that’s here is gonna last, gonna last."
O slovenski reprezentanci pa več jutri. Za foršpan samo tole: pa saj ni čudno, da slovenski desničarski omejenci najbolj cenijo pri naši Zali & Gašperju to, da sta bila kot fant in punca ambasadorja "slovenske normalnosti na festivalu Sodome in gomore".
* prvotno objavljeno na Fokuspokusu
